Skup 2005

Skup 2005


Nagrada občinstva za najboljšo predstavo

Drama SNG iz Maribora za Ti nori tenorji Kena Ludwiga

nagrade za vlogo

Ivan Peternelj za vlogo Kasparja

Matjaž Tribušon za vlogo Wilhema

Nenad Tokalić - Nešo za vlogo direktorja

nagrada za režijo

Jaka Ivanc za režijo Kasparja

nagrada za dramaturgijo

Žanina Mirčevska za Werther & Werther

nagrada za kostumografijo

Alan Hranitelj za kostume v predstavi Kaspa

skup05_01


Program festivala


Peter Handke Kaspar Slovenski mladinsko gledališče Ljubljana

Miro Gavran Vse o ženskah Mestno gledališče Ljubljansko

Po motivih Reze Abdoha Misfits(z) Gledališče Glej in E. P. I. center

Dario Fo Naključna smrt nekega terorista Gledališče Koper

Žanina Mirčevska Werther & Werther Prešernovo gledališče Kranj

Matjaž Zupančič Igra s pari Slovensko ljudsko gledališče Celje

Ken Ludwig Ti nori tenorji Drama SNG Maribor

Anthony Shaffer Vohljač Mestno gledališče Ptuj


Strokovna žirija Skupa 2005


v sestavi dramske igralke Irene Varga, hrvaškega režiserja Dražena Ferenčine in novinarja ter pisatelja Zdenka Kodriča je podala sledečo obrazložitev nagrad.

Ivan Peternelj je Kasparja igral v neobičajnem igralskem slogu. Lik nekega slehernika je iz nebogljenosti razvil v mistično bitje. Peterneljev Kaspar je ubrana igralska stvaritev, harmonična tudi zato, ker je tenkočutno prisluhnil soigralcem. Gledalec se mora odzivati njegovemu jezikovnemu registru, igralska koncentracija je vrhunska, prelivajoča transformacija pa subtilna in izpovedno natančna. Kasparja v tej gledališki luči na Slovenskem še ni bilo. In prav te originalnosti so glavni vzrok za podelitev nagrade.

Matjaž Tribušon je Wilhelma v predstavi Werther&Werther zaigral s posebno notranjo energijo. Vlogi je vlil toplino in razsežnost človekove narave. Njegova vloga je impozantno dopolnjevala iluzorno naravo ljubezni glavnih protagonistov. Njegovo naklonjenost vlogi je mogoče razumeti kot pravilno fokusiranje pozornosti, a ne zgolj zaradi igralčeve karizme, ampak zaradi igralčeve inteligentnosti. Tribušonova igra je presežek. Predvsem zato, ker je iz dokaj obrobne vloge naredil igro znotraj igre ne da bi pri tem škodoval soigralcem.

Nenad Tokalić - Nešo je očeta in direktorja opere v komediji Ti nori tenorji igral zagnano. Z drznimi igralskimi sredstvi in s svojo govorno bravuroznostjo je narekoval silovit tempo celotni predstavi. Pri kreiranju svoje vloge se ni posluževal tradicionalnega psihološkega realizma, svoj lik je vodil v surrealistični maniri do dalijevske figure. Čeprav je uporabljal elemente groteske, je bil prepričljiv. Dal ji je celo neverjetno moč, pomembnost in humornost. Z drobnimi, a zelo učinkovitimi detajli je bil ves čas dovolj senzibilen, suveren in neposreden.

Jaka Ivanc je navzlic svoji mladosti prepričal gledalstvo in žirijo. Kasparja je spretno vodil skozi kaotične dogodke in pokrajine jezika. Njegova režija je koncizna od začetka do konca. Vse elemente sodobne režije je sestavil v fantastično celoto. Najprej smo priča gledališki avanturi - mogoče zaradi režiserjeve mladosti - vendar bolj kot se poetična igra približuje koncu, bolj prepričljiva je bila, njen konec pa veliko estetsko doživetje. Režiserjeva izpoved je bila ves čas natančna in usmerjena v urejanje tega sveta po kaotičnih postopkih. Ivančeve režijske spretnosti so se globoko vtisnile v gledalčev spomin.

Žanina Mirčevska je dramaturginja predstave Werther&Werther. A ne samo to, je tudi avtorica teksta, ki ga je uprizorilo kranjsko gledališče. In prav zavoljo te zveze je očarala. V svoji dramaturški funkciji je bila sebična in prijazna. Sebična do svojega teksta, prijazna do dramske strukture, igralcev in režiserja, ki je igro seciral in uprizarjal povsem po svoje. Dramaturgija je nevsiljivo sledila zakonitostim tekstovne predloge in z originalnim dramaturškim vzorcem, ki ga je posredovala, je gledališče kot prostor iluzije, dobilo nov pogled na Goethejevega Wertherja in nove odgovore na večna vprašanja o ljubezni. Dramaturgija je bila kot perut angela, ki želi z Nebes na Zemljo.

Alan Hranitelj je tudi tokrat lepo presenetil. Njegovi kostumi v predstavi Kaspar so nadgrajevali osnovno ogrodje teksta, igre, dramaturgije in režije. Dopolnjevanje je originalno in duhovito. Z barvnimi odtenki in s kroji kostumov, s čevlji in drugimi kostumografskimi dodatki je Hranitelj sestavil fantastično razpoloženje in nenavadno razmerje med junakom in prišepetovalci oziroma člani kasparskega zbora. Kostumi so odločno pomagali, da je bila predstava tako presunljivo koncizna, provokativna in duhovita. Kostum sam je tudi določil karakternost, kar se v gledališču ne zgodi velikokrat.