Zgodovina

Nemško gledališče 1786 - 1941


Leta 1786 so se začele prve prave gledališke sezone, čeprav so potujoče predstave nemških in laških gledaliških skupin prihajale v mesto že v začetku 18. stoletja. leta 1786 je plemstvo zgradilo na prostoru današnjega gledališča "Städtisches Comödienhaus". Predstave so pripravljali najuglednejši ptujski meščani, člani društva Dilettanten Geselschaft. Društvo je vodil župnik Gregor Jožef Plohel, okrožni dekan. Leta 1828 je v gledališču delovala že stalna gledališka družina. Leta 1832 se začenjajo v mestu občasna gostovanja Marburgertheatra. Gledališče so vodili Gustav Karnisch, Söldl, Hoffmann, Mayerhofer, Schwarz, Mayer, Römer, Rostok , Beker, Koch. Okrog leta 1854 je domača igralska družina uprizorila kar tri premiere na teden! Leta 1855 so obnovili gledališče in občiski svet je gledališču namenil skromno a redno dotacijo ter vsako leto razpisal mesto gledališkega ravnatelja.

24. novembra 1886 so Nemci slavnostno proslavili stoto obletnico delovanja gledališča z veeloigro Zapor. Leta 1890 je direktro Labert ustanovil igralsko skupino "Diletanten Club". 1894 je gledališke posle prevzel Avgust Knirsch, ki je privabil tudi mednarodno priznanega Nestora.

Temeljito obnovo doživi gledališče leta 1896. Dunajski arhitekt Rudolf Klotz je pročelje obogatil z neorenesančnim portalom. Na vrhu zatrepa je stal kip boginje Melpomene. Prenovili so dohode v dvorano, poglobili orkestersko jamo, po ložah obesili draperije in uredili ogrevanje s toplim zrakom. Takšno je ostalo gledališče vse do leta 1941.

Gledališke družine so bile v času nemškega gledališča v mestu prisotne leto ali več. Nato so odpotovale dalje. Prihajale so iz Maribora, Celja, Varaždina. Predtave teh načeloma poklicnih igralskih skupin so bile na nivoju drugih diletantskih predstav. Zahtevnejši gledalci so hodili v graško gledališče. Ob razpadu habsburške monarhije je ptujsko gledališče prevzela podružnica Mariborskega Dramatičnega društva.


Narodna čitalnica in dramatično društvo 1863-1937


Podružnica Mariborskega dramatičnega društva se je leta 1920 osamosvojila in preimenovala v Dramatično društvo. Z ustanovitvijo podružnice so bili narejeni prvi koraki od ljubiteljskega igranja k pravemu poklincemu gledališču. To so bili tudi temelji za kasnejši razvoj Žižkovega avantgardnega teatra. Ob začetku 1. svetovne vojne je prostore Narodnega doma zasedla vojska. Načrtno delo se je začelo jeseni 1918. Za otvoritveno predstavo so naštudirali Jurčičevega Tugomerja in ga premierno uprizorili na dan ustanovitve kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, 1. 12. 1918. Že naslednji mesec pa Jurčič-Govekarjevega Desetega brata. To sta bili zadnji predstavi odigrani na čitalniškem odru.

26. januarja 1919 so člani Dramatičnega društva prvič nastopili na deskah ptujskega Mestnega gledališča. Ponovili so Desetega brata in ga odigrali v čast hrvatskemu bataljonu, ki je prišel v Ptuj. Od takrat je Dramatično društvo uprizarjalo svoje predstave le v Mestnem gledališču, s katerega je prvič oglasila dolga desetljetja prepovedana slovenska beseda.

Leta 1920 je vodja okrajnega glavarstva na Ptuju dr. Otmar Pirkmajer sklenil skupaj z mestno občino dogovor s Hinkom Nučičem, ravnateljem mariborskega gledališča, da bodo mariborski igralci gostovali v Ptuju s 30 predstavami! Društvo je organiziralo gostovanja s pomočjo prostovoljnih prispevkov. Po 13 predstavah so gostovanja prenehala saj Dramatično društvo ni več zmoglo viskokih stroškov.

Uspešna sezona 1923/24 je društvo navedla na misel, da bi zaposlili stalnega režiserja. V sezoni 24/25 so intendantnsko mesto ponudili Pavlu Rasbergerju, ki pa je med tem že obnovil pogodbo z mariborskim gledališčem. V ansambel so vključili Nado Gabrijelčič, poklicno igralko iz mariborskega gledališča.

Leta 1926 umetniško vodstvo zaupajo dotedanjemu direktorju mariborskega gledališča, Valu Bratini. Bratina je zasnoval repertoar kot zgodovinski pregled slovenske dramatike od romatničnega realizma do ekspresionizma. Pripravil je tudi krsnto upirzoritev Angela Cerkvenika Očiščenje. Pod njegovim vodstvom so uprizorili 16 premier. Največ ponovitev (5) je dosegla srednjeveška igra Deutscha Pasion ali trpljenje n smrt Jezusa Kristusa (premiera 10. 4. 1927). V predstavi je sodelovalo 54 igralcev, naslovno vlogo je odlično odigral Mirko Kaukler. Po odhodu Vala Bratine v celjsko gledališče je umetniško vodstvo prvezel Mirko Kaukler.

Dramatično društvo ni uspelo zagotoviti obstoja ptujskega gledališča. Ob koncu sezone 27/28 je zapustil ansambel še Mirko Kaukler. Po njegovem odhodu je delo Dramatičnega društva zamrlo. Molk je trajal vse do leta 1935, do takrat so bila v gledališču le gostovanja mariborskega in ljubljanskega gledališča.

Mestno gledališče je prevzelo Delavsko prosvetno in kulturno društvo Svoboda. Pod okriljem Svobode je deloval dramski odsek z imenom Delavski oder. Odsek je štel 20 članov. Prvo predstavo, Finžgarjevo Razvalino življenja so pripravili leta 1927. Pod vodstvom Mirka Bezjaka je v recitalu Mi svobode smo kovači nastopi zbor, ki je zaključil: "Proletarsi vseh dežel, združite se proti vojni, fašizmu in kapitalizmu!"

Leta 1936 je Dramtičnemu društvu uspelo pridobiti mariborske igralce za stalna gostovanja. Režiral je Avgust Špat, glasbeno vodstvo pa je bilo v rokah prf. Šedlbauerja.

Leta 1863 je bila ustanovljena Narodna čitalnica. Prvo slovensko predstavo so čitalničarji uprizorili 18. 12. 1864 ob čitalniški besedi. Kronist Ferdinand Reisp je zapisal: "18. decembra je bila v Ptuju prva slovenska predstava. Imeli so jo diletanti pri besedi v čitalnici, kar so tukaj označili kot velik kulturnozgodovinski dogodek". Vse do leta 1871 so čitalničarji uprizorili okrog 20 iger. Zaradi stalnih selitev in velikih stroškov za nabavo kulis, kostumov in drugih rekvizitov je v letih med 1876 - 1885 vladal gledališki molk. Svoj končni dom je našla čitalnica v prostorih nekdanjega hotela Stadt Wien šele leta 1882. Leta 1903 so na Ptuju prvič gostovali ljubljanski igralci s predstavo Ženski Othelo. Po letu 1903 je bila gledališka dejavnost čitalničarjev vse bolj pestra. Poleti 1908 so znova gostovali Ljubljančani s Cankarjevim Pohujšanjem v dolini Šentflorjanski. Leta 1909 so obnovili oder v Narodnem domu. V letih 1909-1912 je s svojim delom pričela podružnica mariborskega Dramatičnega društva. Uprizorili so Jurčičeve Rokovnjače, Meškovo Mater, Lihhartovo Županovo Micko, Govekarjeve Legionarje, opereto Pri belem konjičku. Pri predstavah so sodelovali Lojze Brenčič, Tomaž Breznik, Hinko Kreft, Franc Lenart, Mirko Majcne, Dr. Fran Šalamun, Fran Remšak, Ljudevit Sagadin, Ema Gosakova, Šteka Haladeja, Marjana Luknarjeva, Olga Širčeva, dr. Anton Horvat, Olga Potočnikova, O. Zupačičeva, M. Potrčeva, Štentjurčeva idr. Predstave čitalničarjev niso bile umetniško kvalitetne, vendar so bile pomembne, saj so gojile zatirano slovnesko besedo v sicer nemškem Ptuju.


Avantgardni teater Frana Žižka in okupacija 1941-1945


Leta 1938 je Anton Ingolič, tajnik in dramturg dramatičnega društva na Ptuju, povabil iz Maribora na Ptuj mladega režiserja Frana Žižka. Žižek je delo v ptujskem gledališču sprejel s pogojem, da z njim pride njegova mariborska ekipa sodelavcev, s katerimi je ustvarjal svoj avantgardni teater. Ptujsko gledališče - seveda - ni imelo dovolj denarja za vse. Žižek se je vseeno odločil, da bo šel na Ptuj, amapk je s seboj pripeljal igralca Albeta Wilhelma, s katerim je nato dejansko tudi delil svojo plačo. Vrh doseže Žižkovo avantgardno gledališče pred 2. svetovno vojno z uprizoritvami Kralj Ojdip, Lepa Vida, Ta vesli dan ali Matiček se ženi ... Oton Župančič je opredil svojo predstavo o dobrem režiserju z besedami: "Režiser, to je Žižek." (Mavrič, 1988)

Žižka so leta 1939 poklicali k vojakom, v zadnji predvojni sezoni 1940/41 je mesto stalnega režiserja in umetniško vodstvo prevzel Jože Babič. Zadnjič pred okupacijo so diletantje stopili na oder 1. aprila 1941. Uprizorili so Ostrovskega Gozd. Prestavo je zrežiral Albert Wilhelm. Igralska skupina se je s prihodom okupatorjev razšla. Veliko jih je odšlo v partizane: Franc Peršon, Mirko Bagar, Mirko Bezjak, Ludvik Mthans, Hemran Stožer, Šefan Močnik, Dušan Drolc, Fanc Koželj so padli. Albert Wilhelm je nadaljeval z igralstvom tudi med vojno. Postal je vodja igralske diletantske skupine pri glavnem štabu Srbije za okraj Leskovac. Leta 1944 je bil pri bombardiranju v kraju Lebane ranjen in je za posledicami umrl. Njegovo ženo, pravtako igralko, Nado (rojeno Pfajer), so četniki zverinsko ubili februarja 1944 v bližini Prokuplja. V gledališki kleti je v obdobju med obema vojnama delovala paratijska ciklostilna tiskarna (1935, 1936, 1940).

Med okupacijo so Nemci gledališče zaprli in ga preuredili. Podrli so Klotzov portal, kip Melpomene, stebre in balkon. Tako prenovljeni hram so Nemci odprli 17. 11. 1942 s predstavo nemškega gledališča iz Maribora Kabinettskrise in Ischl. Leta 1943 gostuje prav tako nemško gledališče iz Maribora, ki predstavi ptujskim Nemcem sedem del: Knittlovo igro Via Mala, Hauptmanovo dramo Mihael Kramer, Anzengruberjevo komedijo Slaba vest, Reinecherjevo enodejanko Vas pri Odesi, Verdijevo opero Trubadur ter dve opereti.


1945 do ukinitve in ljubiteljsko obdobje 1958-1995


Od starega predvojnega ansambla se po osvoboditvi vrnejo Jože Samec, Milica Domanjko, Ivo Kostanjšek in Jože Babič. Tem so se v prvi povojni sezoni pridružili še Dušan Furlan, Franjo Gunžer, Lojze Kostanjevec, Majda Vošnjak idr. Umetniški vodja je bil Jože Babič. Nekdanje Mestno gledališče se preimenuje v narodno gledališče. Jeseni 1946 Babič zapusti Ptuj in odide v Maribor. Umetniško vodstvo prevzame Hinko Košak. Gledališče se preimenuje v Ljudsko gledališče, nato v Sindikalno gledališče Ptuj. V sezoni 1949/50 so potekale avdicije za poklicne igralce. Angažirani so bili Franc Vičar, Danijel Šugman, Sonja Dolinarjeva, Franjo Gunžer, Berta Ukmar, Zorica Modrinjak, Sandi Krošl. Gledališče je postalo polpoklicno. Režijsko mesto so zaupali Vladimirju Cegnarju. V sezoni 1951/52 so bili brez stalnega režiserja. Iz Maribora sta pomagala Franjo Blaž in Edo Verdonik, iz Dubrovnika je prišel Peter Malec, ki je gledališče umetniško vodil v sezoni 1953/54. Dne 31. avgusta 1955 s sklepom Sveta za prosveto in kulturo pri OLO Ptuj postane ptujsko gledališče poklicno. Za direktorja je bil nastavljen Jože Gregorc, ki je teater vodil vse do ukinitve. Največ predstav je zrežiral Emil Frelih. V sezoni 1955/56 je gledališče uvedlo abonmajske predstave v okoliških krajih (Goršnica, Križevci, Ljutomer). Zakon o poklicnih gledališčih (Uradni list LRJ št. 23, z dne 5. 7. 1957, str. 352) je ukinil gledališki v Kopru in Kranju. Mnoge organizacije in posamezniki so poskušali ptujskemu gledališču prihraniti ta udarec, vendar je odločba Okrajnega ljudskega odbora Maribor 25. marca 1958 št. O6/1-1564-2 dokončno ukinila ptujsko poklicno gledaliče. Igralci so se poslovili s Herbertovo komedijo Vsakih sto let v Gregorčevi režiji.

Za ukinitev je po Gregorčevih besedah bil takrat odgovoren "samo en človek (B.Z.) Čez dve leti sva se slučajno srečala v Ljubljani. Prijazno me je pozdravil, pristopil in rekel: "Tisto z ukinjenim gledališčem je bilo premalo premišljeno". Šel sem svojo pot in nisem odogovoril". (Mavrič, 1986, str. 50)

Nekaj igralcev se je zaposlilo v mariborskem gledališču, nekaj po drugih gledališčih v Sloveniji.

Sledilo je izjemno močno obdobje ljubiteljskega in kasneje polprofesionalnega gledališča. Ustvarjali so ga Peter Malec, Lojze Matjašič, gostujoči režiserji Bojan Čebulj, Jože Kovič, Franjo Potočnik... Izjemno vlogo odigra ustanovitev gledališkega studia, ki ja je osnovala profesorica slovenskega jezika na ptujski gimnazijiBranka Bezeljak Glazer, ki se je kasneje zaposlila na Zvezi kulturnih organizacij in še intnezivneje delala z mladimi (skupine Stopinje, Teater III, Umetniško Društvo Stara steklarska). Iz njenega "gnezda" izhajajo Zvezdana Mlakar, Igor Samobor, Samo M. Strelec, Vojko Belšak, Gorazd Jakomini, Tadej Toš,Peter Srpčič, Romana Ercegovič, Urška Vučak, Aljoša Koltak, Helena Peršuh... in številni drugi, ki jih je navdušila za gledališko umetnost. Z njo je intenzivno sodelovala koreografka Mira Mijačević. Prav Branka Bezeljak Glazer je po ukinitvi poklicnega gledališa leta 1958 naredila prvi pomemben korak v smeri njegove ponovne profesionalizacije: leta 1985 je zrežirala dramo Aneks Vilija Ravnjaka, v kateri so igrali profesionalni igralci (Srečo Špik, Zvezdana Mlakar, Iztok Valič,Dario Varga) in Ptujačna - študenta AGRFT (Gorazd Jakomini, Samo Strelec).


ZATO, ponovna profesionalizacija in danes


Zametek profesionalizacije predstavlja vsakoletno "počitniško-gledališko" druženje Ptujčanov - študentov na ljubljanski AGRFT, zbranih v skupini Zato. Zato-jevci (Nenad Tokalić, Gregor Geč, Peter Srpčič, Tadej Toš, Vesna Tomsič, Franc Mlakar, Samo M. Strelec idr.) so najprej v mestnem parku Ljudski vrt uprizorili Mrožkovo igro Na odprtem morju (2001), nakar je skupina vse do profesionalizacije leta 1995 vsako poletje uprizorila eno predstavo. V letu 2003 je bila skupina Zato. formalna pobudnica ponovne profesionalizacije gledališča na Ptuju. Zamisel sta od političnih struktur prva podprla Kristina Šamperl Purg, zadolžena za kulturo v ptujski občini, ter predsednik Izvršnega sveta občine, Branko Brumen in predsednik skupščine občine Ptuj Vojteh Rajher.

Profesionalizacija je potekala v skladu s pogodbo med Občino Ptuj in Gledalščem Zato., ki je bila podpisana po javnem natečaju za model profesionalizaciaje gledališča na Ptuju (2003), na katerem med tremi modeli zmaga model Gledališča Zato. Model opiše projektno gledališče, v svoji teoretski osnovi pa temelji na značilnostih kompleksnih sistemov, s čimer se Strelec seznani pri Ptujčanu, dr. Adolfu Žižku. S podporo javnosti, medijev, slovenskih gledališčnikov in predvsem ptujske javnosti projekt profesionalizacije uspe in sicer z ustanovitvijo novega javnega zavoda Gledališče Ptuj 4. decembra 1995.

Prva uprizoritev novega gledališča je bila 26. februarja 1996 monodrama Wilhelma Reicha Govor malemu človeku, v izvedbi Vlada Novaka in režiji Sama M. Strelca.