Art

Art


Yasmina Reza

igrajo Kristjan Ostanek, Vojko Belšak in Tadej Toš

režiserka Nenni Delmestre
prevajalka Suzana Koncut Verdellis
asistentka režiserke in glasbena opremljevalka Lina Vengoechea
dramaturginja Tatjana Doma
lektor Arko
kostumografka Irena Sušac
oblikovalec luči Zoran Mihanovič

Premiera 7. julij 2003 v Atriju hotela Mitra Ptuj

Yasmina Reza (1957, Pariz) je študirala sociologijo in teatrologijo, pri Lecoqu pa se je izšolala za igralko. Svojo kariero je začela kot igralka, nastopala je v različnih gledaliških skupinah in s samostojnimi projekti. Kasneje se je uveljavila s pisanjem scenarijev za film in televizijo (Do noči, Jim Mode ne more pomagati, Se vidiva jutri) in kot avtorica priredb proze za gledališče (Kafka Preobrazba). Napisala je šest iger (Pogovori po pogrebu, Zimsko popotovanje, Jascha, Art, Naključni človek, Tri verzije življenja), za svoje ustvarjanje je prejela številne nagrade, npr. trikrat je dobila nagrado Moliere za najboljšo igro. Mednarodno slavo ji je prinesla igra Art (1994), ki je v istem letu doživela svojo praizvedbo v Parizu.Trije prijatelji živijo ustaljeno, bolj ali manj uspešno življenje. Njihovo prijateljstvo doživi resno krizo, ko eden izmed njih kupi zelo drago in nekoliko nenavadno umetniško delo. Serge si za zajeten kupček denarja privošči sliko, za katero Marc meni, da je popolnoma navadno sranje, meter šestdeset krat meter dvajset veliko, belo pobarvano platno. Art je igra o moškem prijateljstvu v tisti točki, ko se začne krhati in razkrivati svojo pravo naravo. Čisto navadni moški brez velikih problemov se pokažejo kot občutljivi, ranljivi, preobremenjeni in nervozni sodobni ljudje, ki si v vsakodnevni naglici prizadevajo urediti življenje, najti svoj mir, oporo in podporo. Namesto tega pa, v sporu, ki ga sproži nakup slike, poglabljajo medsebojne prepade in spore ter izgubljajo drug drugega.

Iz kritike

Prazno belo platno

Art, leta 1994 napisana in v več kot petintrideset jezikov prevedena uspešnica Yasmina Rez, je drama o prijateljskem trikotniku. Prvotno uravnoteženi svet vrže iz tirov slika, naslovni "art". Eden od prijateljev si namreč kupi za astronomsko vsoto delo, ki drugega prijatelja prisili ne le k zanikanju vrednosti konkretnega posrednega objekta, temveč prijateljstva samega. Ali sem lahko prijatelj s človekom, ki stavi vse na belo platno, v katerem v resnici ne uživa, uživa pa v simbolni družbeni moči, ki mu jo daje lastništvo? Ki je, enostavneje povedan, snob? Art se konča s poskusno spravo. En prijatelj prispeva flomaster, drugi na sliko, ki je last tretjega, doriše človeško figuro. Ko jo potem sporazumno izbrišejo, dobi slika smisel za tudi za tistega med njimi, ki je prej "ni videl". Slika predstavlja človeka, ki prečka prostor in izgine. Sprava torej ne more prikriti dejstva, da je to, kar je ostalo, praznina. Na koncu spret gladka, uravnotežena, a vendarle praznina. Režija se odloči, da osrednjega objekta, slike, sploh ne pokaže (ves čas gledamo njeno hrbtno stran), kar se zdi povsem utemeljeno: samo tako ostane prostor simbolnih projekcij slehernika. Moderna bela praznina se zdi tudi zaščitni znak ptujske uprizoritve (pred nekaj sezonami se je zgodila prva slovenska uprizoritev Arta v ljubljanski Drami v režiji Žarka Petana). Protagonisti se gibljejo znotraj visoko zamejenega belega prostora z nekaj povprečnimi art pohištvenimi kosi. V sodobni, dramski karakterizaciji ustrezajočih konfekcijskih oblačil. Gladko, usmerjeno in predvidljivo tudi , ko so vrženi iz tira. Po vsakem navalu se vrnejo v praznino. Režija predvsem v prvem delu, pri zapletanju, dobro kadrira, izpostavlja ključne menjave, pozneje se zdi, da je vloga poudarjanja dramaturških vozlov premočno odvisna zgolj od glasbenih in svetlobnih elementov, da se predstava giblje preveč monotono. S tem ji morda res uspe poudariti sporočilno praznino, vendar je zgolj to ne omogoča zares doživeti. Igralci, Tadej Toš kot prvi demistifikator, Vojko Belšak kot ljubitelj arta in Kristijan Ostanek kot neodločen in vdan obema, so vzeli v zakup, da je Art neke vrste komedija, žalostna, a vendarle komedija. Med komičnim in tragičnim ni največkrat niti korak, eno je vedno že drugo (za drugega). Komedijske registre, cinične, a tokrat primerno zadržano, neekscesno, sodobnemu opravilno sposobnemu nevrotiki primerno, z mimiko dobro preigrava zlasti Tadej Toš, Kristijan Ostanek je zelo simpatično dobrodušna figura, tisti, ki ne razume ničesar in včasih, ne da bi sam dobro vedel, pravzaprav vse, in je pravzaprav edini, ki se zmedenost, nejasnost, lahko privošči z dramaturško legitimnostjo. Manj velja to za Vojka Belšaka, ki mu z negotovostjo sicer uspe poudariti implicitno dejstvo, da lastnik slike sam ni gotov v njeno vrednost, vendar velja za ta učinek negotovosti podobno kot za zgoraj omejeni učinek praznine, ki ga proizvede predstava v celoti. Praznino je, seveda, težko zapolniti in težko igrati.

Petra Vidali, Večer

V vsakem ždijo pošasti

Režija Nenni Delmestre, tokrat tudi scenografinje, in njene asistentke Line Vengoeschee, ki sta že podpisali tri uprizoritve v mariborski Drami, je minimalistična. Postavljena je na s tremi belimi panoji zamejen prostor s kavčem v sredini in sliko, ki jo gledalec gleda od zadaj - nikoli nismo v položaju, da bi se do nje opredeljevali, vse, kar vidimo, so samo reakcije, mimika. Režija je zelo natančna v postavljanju odnosov in ustvarjanju atmosfer, premišljena v stopnjevanju reakcij in njihovem zamenjevanju, zelo točna v ritmu, kjer si natančno vzame čas za reakcije, ne samo igralcev, temveč tudi publike. Sicer pa je v Artu tudi nekaj premega govora, v zamerznitvah enega od govorcev in z govorom drugega na rampi, v publiko, ob glasbeni in lučni spremembi, ki s hladno, sanjsko svetlobo kaže na potujevanje. Uprizoritev uspešno kromari med realizmom in občasnim približevanjem groteski in stilizaciji, hkrati pa se dobro izogne pretiravanjem v smer v prevelike in všečne komičnosti, kljub temu pa natančno detektira in poudari vse humorne razsežnosti besedila. Stilizacija in blago potujevanje sta najbolj vidna  v igri Tadeja Toša kot Marca, ki je oster, zadrgnjen, ves čas skrit za masko suverenosti, z rokami, zatlačenimi globoko v žepe, tog, sicer pa očitno malo razrvan in željan obračuna zaradi prijateljevega izdajstva, tudi hladno hinavski in spletkarski, smehljajoč se nekam v prazno, tudi kostumografsko najbolj strog, pa vendar notranje negotov in nesproščen.V čas slutimo v njem napetost, ki jo sedativi samo malo preložijo, nikakor pa ne tudi odplaknejo; imenitna, natančna izdelana vloga. Vojko Belšak kot Sergej je mehkejši, uživaški in manj zadrt, zaradi sproščenosti tudi bolj temperamenten, brez racionalne zavore, bolj emocionalen; vse na njem je vidno in dostopno, tako da nikjer ne zasledimo sledi snobizma, ki mu ga očitajo. Kristijan Ostanek kot Yvan pa naj bi bil enakovredni neopredeljeni in preračunljivi mediator, vendar je od svojega prvega nastopa, torej čisto prehitro, inferiorno pogrbljen, njegove drže so večinoma defenzivne, roke prekrižane na prsih, njegov pogled se umika tudi, kadar ne gre za neposredno konfrontacijo, zazrt je mimo, sicer pa manj točen v členjenju različni ravni premaga govora v monologu.

Matej Bogataj, Delo