Ay, Carmela!

José Sanchis Sinisterra
elegija neke državljanske vojne v dveh dejanjih z epilogom
prva slovenska uprizoritev

Igrata Mojca Funkel in Jožef Ropoša

režiser Zvone Šedlbauer
prevajalec in dramaturg Igor Lampret 
kostumografka Cveta Mirnik
koreografka Jelena Markovič
skladatelj Žarko Prinčič

Premiera 12. april 2003 v mgP

José Sanchis Sinisterra se je rodil leta 1940 v Valencii. Pri sedemnajstih se je posvetil teatru: v letih 1957-1966 je vodil različna študentska gledališča, leta 1977 ustanovil gledališče El Aula, leta 1988 El Teatro Fronterizo v Barceloni. Od leta 1962 je poučeval književnost, od leta 1971 gledališče na Barcelonskem gledališkem inštitutu. V zadnjih letih živi in dela v Madridu.
Spada med najuglednejše sodobne španske dramatike, zavezan je raziskovalnemu in eksperimentalnemu ("novemu", alternativnemu, neodvisnemu) gledališču. V šestdesetih letih je nanj pomembno vplival Brecht s potujitvijo in epskim gledališčem. Na kratko bi lahko rekli, da ga je v dramski in odrski pisavi opredelilo predvsem raziskovanje gledališkosti v območju mejnega (od skrajne izraznosti odrske in dramske pisave do njune ničelne stopnje), se pravi odnos gledališča do stvarnosti, življenja, znanosti, preteklosti.Igro Ay, Carmela! (1986) ocenjujejo mnogi kritiki kot eno najboljših španskih dramskih besedil, napisanih v zadnjih desetletjih. V nastopih dveh varietejskih artistov, Paulina in Carmele, ki se v vihri državljanske vojne s svojim kabaretom preživljata po španskem podeželju, ponuja Sinisterra v dialektiki vzvišenega in pritlehnega, v tragikomičnosti smrtnega strahu in neustrašnega poguma poseben vpogled v to burno obdobje španske zgodovine, v katerem so bili udeleženi številni prostovoljci iz Mednarodnih brigad. Zgodba govori predvsem o močnih čustvih, kakor je ljubezen, o odnosu do umetnosti in o krivicah, ki spremljajo človeka, dokler se ta lahko šteje za živega.Ay, Carmela! je zelo hitro doživela številne odrske uprizoritve in kmalu tudi uspešno filmsko upodobitev Carlosa Saure. Prejela je najvišjo nagrado za uprizoritev, Max de las artes escénicas, in njen avtor nagrado kot najboljši dramatik. Prav gotovo gledališka mojstrovina kulture strasti in čustev!

Iz kritik

Prave muze v vojni ne molčijo

Ona in on, Mojca Funkl in Jožef Ropoša, se spotikata med razvalinami na odru (konkretnega odra vsaj v zadnjih sezonah še nikoli nismo videli tako prostranega, razgaljenega v zaodrje), temni votlini, ki je ne moreta zares razsvetliti ne ljubezen ne pogum. Poln je praznih mest in razdejanj v duši in v svetu. Oba sta skoncentrirana, natančna in pretresljiva. On je zelo dober predvsem v vlogi pavliha, zabavljača, oprijemajočega se življenja, v trenutkih posthumnih srečanj pa je (pravzaprav vlogi primerno) zmeden, nejasen, tavajoč. Ona je ves čas izjemna v svoji grozljivi mrtvosti, prividnosti, želji, da bi našla smisel smrti in življenja. Mrtvaško bela in z neznosno mirnimi, a prav zato vrtajočimi očmi dosega popolno prezenco. Predstava je enovita, sklenjena, natančna. Če zelo dobro "opravi" s smislom smrti, in torej tudi smislom življenja, se zdi, da v dramaturškem smislu morda nekoli manj s smislom vračanja, Carmelinega iskanja v smrti sami. Ki je ključen, a tudi najbolj odprt, nezajezljiv, pretakajoč se del predstave.

Petra Vidali, Večer

Moč intimnosti

Prehajanje in tkanje različnih izrazov in pomenov ter osmišljanje in utelešanje umetniških poetik drugih ustvarjalcev v predstavi je odlično izpeljala Mojca Funkl v vlogi Carmele. Njen igralski razpon je v tej predstavi segal od banalne telesnosti do eterične duhovnosti, v kateri je delovala kot očiščena breztelesna brezčasna energija. Dobro protiutež pahljači različnosti je v vlogi konstantno telesnega Paulina ustvaril Jožef Ropoša. Oba igralca sta v nesebični uigranosti ustvarjala prostor, v katerem ni besed, so le pomeni, ki oblikujejo celosto gledališko izkušnjo.

Mojca Jan Zoran, Dnevnik