Baltimorski valček

Paula Vogel (Baltimore Waltz)
prva slovenska uprizoritev

Igrajo Janja Majzelj, Primož Ekart in Sebastijan Cavazza

režiser Tomi Janežič
prevajalka Irena Duša
dramaturg Rok Vilčnik
lektor Arko
kostumografka Elena Fajt Velikonja

Premiera, 27. december 2003 v mgP

Ameriška pisateljica Paula Vogel, rojena leta 1951 v Washingtonu D.C. je svojevrsten pojav v prostoru ameriškega gledališča, saj je dosegla ogromen uspeh in prejela številne pomembne nagrade za dela, ki se lotevajo tradicionalno nehvaležnih in tabouiziranih tematik, pogosto odrinjenih na rob pozornosti ameriške strokovne javnosti in občinstva. Za besedilo Baltimorski valček je leta 1992 prejela prestižno nagrado Obie, kasneje pa še Pulitzerjevo in mnoge druge za dramo Kako sem se naučila voziti, ki se dotika vsebin kot so pedofilija in krvoskrunstvo. S svojim nežnim, sočutnim in humornim pristopom k občutljivim vsebinam ne vzbuja odpora ali groze, temveč razumevanje, sočutje, in dostojanstvo. Zase, kot feministko trdi, da ji feminizem ne pomeni poveličevanje ženske, temveč raziskovanje tega, kar jo kot žensko vznemirja oziroma prizadene. Zraven pisanja se ukvarja tudi z poučevanjem na več ameriških univerzah.
Ko brat in sestra, Carl in Anna, izvesta, da ima Anna smrtonosno bolezen (PSI ali pridobljeno straniščno infekcijo), ki jo je dobila kot učiteljica na osnovni šoli, se podata na noro in vihravo potovanje po Evropi. Absurdna bolezen in nekateri drugi znaki začnejo kmalu razkrivati, da je celotno potovanje, na katerem iščeta čudežno zdravilo za PSI, izmišljeno, resničnost pa čisto drugačna, težja, resnična.
Čeprav na odru sledimo paru na podivjanem potovanju skozi Pariz, München in Dunaj, odkrijemo na koncu, ko Anna pokaže fotografije z njunega potovanja, resnično mesto dogajanja zgodbe ...
Predgovor k igri vsebuje ganljivo pismo brata Paule Vogel, ki je leta 1987 resnično umrl za AIDSom.

Iz kritik

(Še en) ganljiv poskus o umiranju

..Igralci so izjemni. Janja Majzelj in Primož Ekart, sestra in brat v vseh variantah, sta ves čas na robu joka, on morda bolj dobesedno, ona z zmožnostjo bolj približevanja in oddaljevanja, toda oba lepa in prepričljiva v bratski/sestrski ljubezni, razrvanosti in pomiritvi. Sebastijanu Cavazzi so dane bolj tipske vloge, razumevajočih zdravnikov, smešnih naključnih ljubimcev in pokvarjenih mešetarjev, a jih seveda fino obvlada, najboljše morda smešne ljubimske, potencirane z karikirajočimi jezikovnimi variantami. Ob tej priliki absolutna pohvala živemu prevodu, pa tudi lektor je imel kaj delati.
Baltimorski valček je dobra predstava z detajlnim režijskim konceptom in prav takšno igralsko izpeljavo, ki najbrž poudarjeno črpa iz dediščine doživljajskih tehnik. Mimogrede Baltimorski valček še dopolnjuje mariborski Um, temo umiranja naredi torej najpogostejšo temo ta trenutek na slovenskih  severovzhodnih gledaliških deskah. S tem da dopolnjevanje ni le formalno, valček je tudi drugačen, manj distanciran, še bolj intimen vpogled.

Petra Vidali, Večer Maribor

Študija o gledališkem paradoksu

Ključ in verjetno vrh uprizoritve so tako prizorčki, napisani skoraj študijsko, na temo stopnjevanja in menjave razpoloženj ob novici o fatalni bolezni, ki jih Janja Majzelj kot Anna odigra silovito in natančno. Sicer pa sta odvzemanje in minimalizem, dejavna tudi takrat, ko bi se uprizoritev lahko nagnila proti komičnosti in karikaturi, recimo v prizorih z Annininimi naključnimi evropskimi ljubimci - odigra jih Sebastijan Cavazza - ali proti iz nemoči porojenemu besnenju Carla, Anninega brata - .
Baltimorski valček je tako študija o gledališkem paradoksu; kako staviti na igralca in mu porezati vrhove, kako biti realističen pri uprizarjanju fantazmagorije, kako rušiti in ob enem graditi odrsko iluzijo.

Matej Bogataj, Delo