Bdenje

Bdenje


Morris Panych (Vigil)
bizarna komedija o osamljenosti

igrata Aljoša Ternovšek in Štefka Drolc

režiser Matjaž Latin
scenograf Branko Hojnik
oblikovalec luči David Orešič
lektorica Metka Damjan

premiera: 15. december 2005 ,ob 19.30

Bdenje, nova premiera Mestnega gledališča Ptuj, v režiji Matjaža Latina, je ganljiva zgodba, obarvana z veliko jedkega humorja. Odvija se med nevrotičnim, osamljenim Kempom (Aljoša Ternovšek), in njegovo nesojeno teto Grace, ki jo bo odigrala gospa Štefka Drolc, brez dvoma ena največjih Slovenskih igralk.To briljantno napisano črno komedijo o starosti in o z njo povezani nebogljenosti, ki je tisti, ki tega ne doživlja, težko razume in je zato včasih lahko v besedah in dejanjih grob, je napisal kanadski režiser in dramatik Morris Panych, ki je bil za svoja dela že večkrat nagrajen.Odlično je izrisal lik molčeče Grace – »starke z umazanimi lasmi«, za katero si Kemp želi, da bi čimprej umrla in ga tako rešila njegovega bdenja ob njej - da bi potlej znova lahko zaživel svoje uspehov polno življenje. Njegovo življenje seveda ni takšno. A on se pač spreneveda. Z luščenjem tega sprenevedanja in skozi njegovo monološko, večinoma prisrčno duhovito, počasno odstiranje njegove prave vsebine spoznavamo in razumemo njegovo razočaranje nad svetom in samim seboj.Štefka Drolc v vlogi Grace počasi, v glavnem molče - odhaja, ves čas obrnjena k njemu; medtem pa Aljoša Ternovšek (Kemp) – tako se zdi – na veliko prihaja; oba razprtih rok, oba namenjena drug drugemu. V ljubezni ni drugačnosti; v ljubezni tipa 'imeti rad in biti nam mar' je lepota in je smisel.Morris Panych je od vsega, kot pravi sam, še najbolj dramatik, drugače pa uspešen kanadski gledališki režiser in igralec, ki je med drugim nastopil tudi v znani televizijski seriji Dosjeji X. Idejo za ta tekst je dobil v bolnici ob obisku prijateljeve stare mame in je želel v njem prikazati univerzalno idejo staranja skozi prizmo vsakodnevnosti tega procesa ter nam hkrati ohraniti pogum in voljo za vse tiste, ki to bodisi doživljajo ali pa spremljajo.

Iz kritik

Sentimentalna črna komedija

Črna komedija zmešnjave se sintetično godi pred nami. Kar analitsko izbezlja iz preteklosti, pa je samo črno, brez komike. Komična črnina človeka, ki ne zmore nobenega toplega čustva, se izkaže kot posledica otroštva brez vsakršne topline. Tudi brez topline, ki bi mu jo lahko takrat ob pravem času dala domnevna umirajoča teta. Šele ko se izkaže, da ni njegova sorodnica in torej ni kriva za njegovo gorje, nastopi otoplitev in zbližanje. Seveda prepozno, ker starka potem res umre. Protagonist je na koncu osamljen, kot je bil na začetku, toda vmes se mu je prvič zgodila človeška bližina, in je torej tudi osamljenost drugačna.
Starka je Štefka Drolc, njen obiskovalec Aljoša Ternovšek. Ona spregovori vsem skupaj nekaj stavkov, vmes vzdihuje, ječi, joče in se smeje. Tiho skoraj nemo. Vendar postane v zaključnih prizorih, v odsotnosti, pomen njene vloge popolnoma prezenten. Četudi komajda spregovori, je odločilna sogovornica. Njena tiha igra daje ritem in moč protagonistu, da uspe izraziti svoje modifikacije. Brez priče je njegov zaključni obup in potem mirno vztrajanje spomina manj prepričljivo. Seveda je tudi njegov pomen zanjo nedvoumen, neznanega obiskovalce se razveseli, v njegovi družbi prične uživati in srečna umre, vseeno pa se zdi, da je njegova vloga subtilno žrtvovanje zanj, da je njeno umiranje investicija v njegovo življenje. Režija dobro lovi ravnovesje med psihološkim realizmom in groteskno nadrealnostjo. Črni rezi med prizori so umestni blackouti, ki vsakič zamajejo dobesedni pomen dogajanja. Pri tem balansiranju med realizmom in njegovim odmikom režiji dobro pomaga scena; postelja umirajoče kot središče in edini trdni temelj sveta je na nekakšnem mostovžu, realističen prostor je "premaknjen" s poševninami..., vendar odprt, kot je nazadnje (optimistično) odprta tudi drama. Vendar ta načelna stilna odločitev ne reši vseh segmentov predstave. Zdi se, da so nekatere ključne ločnice dramaturško (pa tudi igralsko, v moškem delu) premalo poudarjene. Gledalec iz konteksta seveda lahko sestavi celostno sliko, vendar ta ni uprizoritveno eksplicirana. Njegovi in njeni bistveni premiki ali iz njih izhajajoči pomeni (recimo njeno uživaško kajenje kot znak srečne prepustitve ali njegovo otajanje kot posledica spoznanja o nesorodnosti) so enakovredni z vsemi drugimi nanizanimi prizori, predstava pravzaprav ne pozna pravih klimaksov ali antiklimaksov. Za takšno nizanje pa se zdi Panychev tekst vendarle premalo zgolj črno-komedijski in preveč subtilno pomenljiv. Vseeno je mogoče reči, da Bdenje zvesto nadaljuje dobro tradicijo repertoarnega balansiranja v ptujskem gledališču. Širše privlačen tekst nikakor ni brez globljih razsežnosti, uprizoritev pa, sicer z različno uspešnostjo segmentov in akterjev, nadaljuje in nadgrajuje linijo besedila.

Petra Vidali, Večer