Café Amoral

Café Amoral


Arthur Schnitzler (Reigen)

igrajo Alenka Tetičkovič, Valter Dragan, Jure Ivanušič, Minca Lorenci, Vida Breže, Miha Arh in Sebastijan Duh

režiser Rene Maurin
dramturg Rok Vilčnik
scenografa Djordje Bjelobrk, Rene Maurin
kostumografka Jelena Proković
glasbenik Sebastijan Duh
lektorica Metka Damjan

premiera 5. april 2004 v Drami SNG Maribor

Avstrijski pisatelj, dramatik in zdravnik Arthur Schnitzler (1862–1931) je pisal o blišču lahkoživega življenja, ki se omamlja z lastno plitkostjo. Čeprav je njegovo pisanje pogosto vezano na erotiko, ni kričavo, brutalno in prostaško. Pisal je o vsakdanjih trenutkih, ki ostajajo zgolj trenutki, ne da bi prešli v zavedanje o preteklosti ali prihodnosti. Pisal je o bolečinah in krivicah, o ljubezni in smrti, dveh temeljnih postajah na večno istem potovanju. Pisal je o ljubezni, ki je soočena z razvrednotenjem svojega bistva in ostaja samo površinsko ljubimkanje. Pisal je o ljubezni, ki je prisiljena, izsiljena in vsiljena od družbenih zakonov in ne deluje po zakonih srca. Čeprav je Schnitzler izrazito vezan na čas in prostor svoje dobe, ostaja v svoji umetnosti univerzalen, njegove teme ljubezni, igre in smrti so brezčasne.

Igra Rajanje (deset dialogov), v času svojega nastanka (1896–97) izredno provokativna drama, opisuje vrtiljak ljubezni in spolnosti. Ozračje je nabito z erotiko in željo po spolnosti, cilj delovanja vseh oseb pa je spolni akt. Ljudje spijo drug z drugim, ne da bi se sploh poznali in si bili zvesti, njihovi odnosi pa temeljijo na lažeh in prevarah.

Prava vrednost Rajanja je v odkritju, da je mogoče s preprosto resnico o eni izmed najbolj prvinskih in hkrati najbolj zatiranih človeških potreb razkriti celostno družbeno strukturo in pojmovanje življenja. Bistvo Rajanja ni v njegovem površinskem prikazu, v erotiki, obscenosti in škandalu. Njegova navidezna površinskost je le sredstvo, s katerim je prikazana globlja, bolj tragična in usodnejša dimenzija, ki govori o praznosti medčloveških odnosov, o pomanjkanju prave vsebine, ki išče svoje nadomestke v neskončnih pomnožitvah svojih različic, v vračanju vedno istega. To vračanje je v sebi sklenjen krog – rajanje ali vrtiljak, ki izgublja svojo zabavno poanto. Njegova tragika je prav v tem, da se svoje tragičnosti ne zaveda.

Iz kritike:

Impro vrtiljak

Vsi segmenti predstave Café Amoral - od priredbe besedila do režije, dramturgije, jezika, scene in v glavnem tudi igre - so naključni in nedosledni. Spremembe besedila so predvsem nesmiselne. Režija Schnitzlerjeve drame desetih slik ne postavi v celoti v sodobno okolje, pravzaprav jo spoloh ne, zato so tudi drobnjakarske spremembe neutemeljene, sploh, ker gre zgolj za poceni efekte...
V Café Amoral se govori obupen jezik. Namerna štajerščina (zlasti vojaka) je povsem nemotivirana, še hujša pa je namerna, torej nemožnost vsaj približne odrske slovenšine (sobarica).
Scena dobro parira (ne)konceptu. Mogoče je razumeti, da je našel režiser prostorsko in simbolno stično točko dialogov v gostinskem prostoru - pivnici, boredlu, v dekadenci torej. Vendar je postavitev povsem nezavezujoča in brez rezona. Prisotnost in odsotnost drugih nima funkcije, zavese ničesar ne zastirajo ali odstirajo. Prav tako ostane povsem brez dramaturškega razloga "igra luči". Včasih je mogoče nepomenjanje scene prezreti in biti fasciniran z avtonomno likovno podobo. Žal tokrat ne.
S prebučno glasbo je podobno. Recimo, da bi lahko Piazzollov sentimentv tem kontestu razumeli kot sentiment čutnosti, toda do izraza pride samo glasnost, ki bi morda rada opozorila na prekomernost dogajanja in pomena, opozarja pa zgolj nase.
Kostumi se zdijo dobri, dobro okarakterizirajo igro, če je ta dobra. Kar smemo reči le za posamezne igralce oziroma predvsem igralke v posameznih prizorih. Za Minco Lorenci (ta je debitantka) kot deklico in dramatikovo ljubico predvsem. Zlasti kot deklica edina pokaže igralsko  natančnost. Ostali sploh omembe vredni so naredili iz svojih vlog karikature (Jure Ivanušič, Valter Dragan in Alenka Tetičkovič), kar bi bilo dopustno in smiselno, če bi celostni koncept tako narekoval. In če ne bi znotraj tega improvizirali.
Kaj torej sploh narekuje koncept? Zdi se, da ničesar. Schnitzler v naslovu ni izpostavil (a)moralnosti . Res je, gre za čudno in čutnosti polno ( v predstavi osiromašeno, zreducirano na okorno odpiranje moških šlicev) spraševanje o (ne)etiki poželenja (in v nobenem primeru ljubezni), z razpoznavnim duhom Schnitzlerjevega časa. Z nosilci nereflektiranega razvrata in nosilkami lepe duše, ki jim je čutnost višje sredstvo. Morda bi res lahko rekli, da je dosledna amoralnost lastnost likov, ki so poskušali biti igralsko karikirani, toda potem bi morali enako maniro videti še v igri Mihe Arha, pa je (kot nobene druge) nismo. In intenco prepoznati še v drugih režijskih ter dramaturših sredstvih. Tako pa so neopazno spolzeli mimo celi pasusi, rezultati Schnitzlerjevih obsesivnih raziskovanj moško-ženskih odnosov, celo odkritja. Ki jih umetniška ekipa Caféja Amoral sploh ne bi rabila odkrivati na novo, ker so bili v teh več kot osemdesetih letih od nastanka drame že ničkolikokrat interpretirani. Ne le v teatru, temveč tudi v psihologiji.
Po začetku okornosti predstava v srednjih in deloma tudi zaključnih prizorih razmeroma dobro steče, vendar je to le srečno naključje.

Petra Vidali, Večer

Ljubavne kolobacije

Vendar je ptujska ekipa na čelu z režiserjem Renejem Maurinom in dramaturgom Rokom Vilčnikom ostala na pol poti, če sploh, dopisovali so na temo, to pa tako, da so ji dali kakor metaokvir, da so se kvazi dvignili nad tekst in se postavili v vlogo komentarja, vključili tudi morebitno recepcijo publike in podobno, bi rekli v najbolj znucani podmodernistični maniri. Vendar je novo jezikovno tkivo kaj rahlo in okorno, ohlapno, poljubno, brez napetosti in na kvalitetni ravni sprotne improvizacije, nabito s privatizmi, lokalizmi in sploh napaberkovanim gradivom (pa nimam nič proti narečni komediji, da se razumemo), kar prej zastranjuje, kot zaostruje ali aktualizira predlogo.
Prizori so enkrat naivno spontani in prizemljeni kot vaje iz vživljanja ali kakšni polizdelki iz igralskega studia, čeprav je vmes tudi kaj prav učinkovitega, drugič stilizirani in koreokrafirani, premeščeni, pa vendar ne poudarjeno in ne do konca.
Da bi šlo v izvedbi res za kaj drastično erotičnega ali nemoralnega ali vsaj za vztajanje pri kavarniški atmosferi, kar nam sugerira naslov? Nikakor.. Vse skupaj spremlja sintetična živa glasba, tako da Sebastijan Duh, njen avtor, deluje kot igralski kolega. Igralci se rešujejo kot vedo in znajo, enkrat bolje in drugič slabše; omenimo pa profesionalna debija Mince Lorenci, v katerem je pokazala veliko mero občutljivosti in pristnega čudenja, ter Vide Breže, ki je več kot solidno parirala igralskim kolegom.

Matej Bogataj, Delo