Creeps

Creeps


Lutz Hübner
Zablode in zmešnjave iz mladosti
Prva slovenska uprizoritev

Režiser Rene Maurin
Prevajalca Miha Toš, Marko Potrč
Lektor Arko
Dramaturginja Teja Kleč
Scenograf Djordje Bjelobrk
Kostumografka Ivona Stanić

Premiera, 28. septembra 2002, ob 20.uri, v Gledališču Ptuj

Nemški dramatik Lutz Hübner je slovenski gledališki publiki znan predvsem po veliki uspešnici Marjetka, str. 89, ki smo jo v ptujskem gledališču uprizorili aprila 2000 in je marca 2002 doživela stoto ponovitev.

Lutz Hübner (1964, Heilbronn) je pravi gledališki človek: igralec, režiser in dramatik. Študiral je germanistiko, filozofijo in sociologijo na univerzi v Münstru, gledališko izobrazbo si je pridobil na Staatlichen Hochschule v Saarbrücknu. Sodeloval je z različnimi nemškimi gledališči, od leta 1996 pa živi in ustvarja v Berlinu. Po podatkih Združenja nemških gledališč je Lutz Hübner v zadnjih sezonah najbolj igrani nemški avtor na nemškem govornem področju, prehitel je dolga desetletja vodeče klasike Goetheja, Schillerja in Brechta.Avdicija, "casting", ocenjevanje mladih človeških bitij. Kdo je bolj šarmanten, kdo bolj samozavesten, kdo bo "notri", kdo "zunaj"! Kdo bo "car", kdo bo "creep"! Vso to krutost smo Slovenci že lahko videli na naših televizijskih postajah. Solze kandidatov ob izpadu iz konkurence bi lahko primerjali s tistimi ob izgubi ljubljene osebe. Javno razgaljanje najintimnejših čustev, v upanju na medijsko pozornost.Vodenje oddaje ali kakršno koli pojavljanje v medijih je sanjski poklic, ki navidezno zagotavlja priljubljenost, bogastvo in srečo. Za to so mladi pripravljeni iti prek vseh "starih" vrednot, zaradi katerih poznamo t. i. generacijske prepade. Danes je človek, ki se ne pojavlja v medijih, le še pol človeka.Creeps prodre v ozadje medijske manipulacije in razkrije pravo naravo poklica iz obeh zornih kotov - mladih "kandidatov" in televizijskih polbogov, ki pozabljajo, da se igrajo z živimi dušami in srci, ne z gumbki na mešalnem pultu. Kljub temu na koncu preživijo vsi, le redki pa lahko v svoj mobi zakličejo: "Mami! Notri sem!"

Iz kritike

Mladinski reality show

Hübnerjeva drama je aktualna  "reakcija" na trend reality tv, resničnostne televizije.Gledalci so naveličani "igranega programa", sporoča drama, hočejo prave solze,  prave pretepe, resnično bolečin. Kar se zdi v primeru tistih, ki se za to sami odločijo, še nekako "etično", toda, če dobro pomislim, ni povsem avtentično, ker vendar vedo, da so snemani. Na "casting", finalno avdicijo za moderatorko nove tv oddaje, povabijo tri mladenke, z zelo različnim pedigrejem, nazori, željami in strahovi. V urah, ki jih preživijo v studiju, se studijo spremeni v bojišče. Najprej obračunavajo med sabo, v boju se razkrijejo, so ranjene in ranijo, potem pa, ko ugotovijo, da so bile vse izrabljene, se bojujejo še proti "režiserju". Neuspešno seveda, ker v takem boju ni mogoče zmagati. Vizualna podoba predstave je ves čas prepričljivo "televizijska", ves čas smo sredi površen kič estetike, bleščic in neonk. V besedilu predvideno v studiju snemano vsakdanjost nadgradi režija še z drugim, nestudijskimi posnetki. Zelo dobro je zamišljeno(poudari karakterizacijo, ki izhaja iz teksta) in izvedeno snemanje prihoda "moderatork" na prizorišče. Ta na prvi pogled zabavna konceptualna režijska popestritev nudi možnosti manj zabavne interpretacije: morda se reality show ne ustavi v studiju, morda glede punce Veliki brat tudi v res vsakdanjem življenju? In pomenljivo je ne nazadnje, da je režiser "castinga" ves čas prisoten le kot glas iz offa, torej res orwelovska nadzorovalna inštanca. Drama Creeps je žanrsko opredeljena kot komad za mladostnike. Narejena je zelo dobro, in tudi vse rešitve, ki se zdijo odrasli gledališki publiki morda preveč na prvo žogo,animacija z gorečo barbiko na primer, so za najstnike najbrž lahko presežno pomenljive.

Petra Vidali, Večer

Medijska eksploatacija

Ptujska uprizoritev je dvojno prilagojena; s klubskim ozračjem, diskoidno prenapetostjo in ikonografijo je njena ciljna publika mladež, čeprav bi bilo mogoče razmerja med posameznikovo notranjostjo kot prostorom, iz katerega grabijo in ga potem prodajajo mediji, bolj zaostriti. Punce so rejverka, posthipuzla in šminkerka, njihove točke jih dovolj dugovito opredeljujejo; ne samo tistega kar bi hotele biti, tudi tisto, kar bi rade prikrile.

Matej Bogataj, Delo