Grönholmova metoda

Grönholmova metoda


Jordi Galcerán (El Mètode Grönholm, 2003)
Slovenska praizvedba

Igrajo Alenka Tetičkovič, Vladimir Jurc, Kristjan Ostanek in Aljoša Ternovšek

Režiserka Nenni Delmestre
Prevajalka Marjeta Drobnič
Scenografka Lina Vengoechea
Izbor glasbe Lina Vengoechea
Lektor Simon Šerbinek

Premiera 27. marca 2008 v mgP

Ne iščemo dobrega človeka, za katerega se zdi, da je živ prasec. Potrebujemo živega prasca, za katerega se zdi, da je dober človek!

Po izjemnem svetovnem uspehu na več kot 20 odrih Evrope in Amerike bo Grönholmova metoda doživela slovensko praizvedbo v Mestnem gledališču Ptuj.

Besedilo nam prikazuje sliko sodobnega človeka, ki doživlja evolucijo današnje dobe v prehodu iz družabnega bitja, stkanega od čustev, v izolirano bitje razuma, ki doživlja sočloveka kot sovražnika v večni borbi za pozicijo moči. Dramaturška zgradba Pirandellovskega »gledališča v gledališču« omogoča četverici igralcem (trije moški, ena ženska) igro različnih identitet, od skoraj grotesknih do krhkih in prestrašenih karakterjev, zapletenih v zanimivo in ekstremno zgodbo.
Prvi del predstave ne spominja zgolj slučajno na televizijski »reality show«, v katerem četverica antagonistov deli »survival zonu« in je pri tem izpostavljena skrajnostnim zunanjim in notranjim vplivom. V drugem delu karakterji snamejo masko in pokažejo svoj pravi obraz z vsemi posledicami tega temačnega preizkusa. To, kar za razliko od »reality showa« posreduje Galcerán, spada v etično in estetsko kategorijo in se imenuje globina.
Eden od temeljnih razlogov ogromnega uspeha besedila je v dejstvu, da govori o zelo važnih vsebinah na zelo neformalen in »piten« način ter nas neprestano preseneča z novimi preobrati, komičnimi in duhovitimi situacijami ter zapleti, značilnimi za žanr trilerja. Predstava igra na večih nivojih igre, osebe igrajo igre med seboj, občinstvo pa je pozvano, da se iger udeležuje in skupaj z igralci odkriva, kaj je laž in kaj resnica, ko je to sploh še moč ločiti.

iz kritike

Na nitkah kapitalizma

S slovensko praizvedbo uspešnice sodobnega katalonskega dramatika in scenarista Jordija Galcerána (r.1964) Grönholmova metoda (El Mètode Grönholm, 2003) je ptujsko Mestno gledališče postavilo na oder nekaj aktualnih vprašanj, ki jih sproščajo vse presenetljivejše in brezobzirno krute psihološke metode kadrovskih preverjanj in selekcije kandidatov, ki bi se želeli zaposliti v katerem od prestižnih podjetij ter se s tem kolikor mogoče socialno dvigniti in utrditi v vse bolj negotovem okolju globalnega kapitalizma.

Kruta in brezskrupulozna igra »učinkovitih« in kapitalsko »donosnih« zlorab psihologije in njej podobnih ved se za posameznika porazno konča. Izkaže se, kako smo vsi »v«, kot je nekoč zapisal Drago Jančar: resnični kandidati in prikriti kadrovniki, brezsramno prilagodljivi ustrežljivci in kameleonsko napihnjeni nalogodajalci; oboji so le bolj ali manj uspešni oblikovalci vtisa, igralci, komedijanti …

V igri, ki se ves čas duhovito ter pravim komedijantom v ustvarjalno radost poigrava z negotovostjo in dvoumjem med resničnostjo in videzom, se je lepo znašel partnersko ubran in izenačen igralski kvartet. Alenka Tetičkovič je odigrala samozavestno domnevno kandidatko in predstavnico kadrovske službe Mercedes, ki je od zoprnih nalog ne odtrga niti novica o materini smrti. Vladimir Jurc je rafinirano vnašal dvome z resnicami in lažmi domnevno izkušenega kandidata in kadrovnika Enriqueja, Aljoša Ternovšek pa prav tako, med drugim tudi z modno masko domnevno transseksualno usmerjenega kandidata in toreadorsko nevarnega kadrovnika Carlosa. Kristijan Ostanek je v tem kontekstu lahko strašljivo izostril samopogubno podobo na vse strani in brez moralnih zavor ustrežljivega, a kljub vsemu nazadnje poraženega edinega pravega kandidata Fernanda.

Slavko Pezdir, Delo