Hamlet

Hamlet

 

Tadej Toš, Willam Shakespeare 
"Stand up" komedija

avtor in izvajalec Tadej Toš

Premiera: 18. maja 2007, ob 20.00 v "Stari steklarski"

Kdo je pravzaprav bil William Shakespeare? Kdo je Hamlet? Kdo je Yorrick? Kaj je gnilega v deželi Danski? Zakaj je »biti ali ne biti« vprašanje? Zakaj je Hamlet napisal pesmico o Ofelijinih prebelih grudih? Zakaj Hamlet svojemu stricu reče mama? Zakaj Hamlet reče Ofeliji, da naj gre v samostan? Zakaj Hamlet reče »slabost, ime ti je ženska«? Zakaj, zakaj, zakaj? 
Odgovore na ta, in tudi na nekatera druga vprašanja, vam p(r)odaja Tadej Toš v predstavi Hamlet. Hamlet je duhovita predstava polna preobratov v stilu stand up komedije, cepljene z rock'n'rollom – en sam igralec za vse gledalce. Tadej Toš sam odigra igro vseh iger; kratko, atraktivno in jedrnato. V svoji "Tour de Force" komediji razgali svoj intimen odnos do gledališča in vseh ostalih zakulisnih dejavnikov te umetnosti.
Če si boste predstavo ogledali zdaj, si je ni treba pozneje; če si je ne boste pozneje, si jo oglejte zdaj; če pa si je ne boste ogledali zdaj, si jo boste že še kdaj. Bodite pripravljeni, to je vse. Dobro-Toš-li v Elsinor!

Iz kritik

Po "bližnjici" do teatra

Tadej Toš je Shakespearovo najpogosteje uprizarjano tragedijo in med igralci pregovorno najbolj zaželeno vlogo, v kateri se vselej drastično zrcali čas uprizoritve ter preverjajo sposobnosti in dometi protagonistov, uporabil za asociativno plodno iztočnico ter dovolj splošno znano uprizoritveno polje svojega žanrskega »stand-up« komedijantskega nastopa, razčlenjenega in poantiranega z značilnimi zvočnimi oz. glasbenimi poudarki iz sodobne medijske industrije zabavništva (radia, televizije ali filma). Svoj nastop je na začetku geografsko in časovno podomačil s petjem duhovite in pomenljive mešanice Zdravljice in poslovenjene različice nekdaj neuradne jugoslovanske himne Od Triglava pa do Beltinec, nato pa se v biografiji o Shakespearu  in njegovem Globe theatru oprl na zgodovinsko preverjeno široko ljudsko odprtost in dostopnost njegove (tudi najbolj tragične in krvave) dramatike ter se opredelil za njeno plebejsko preprostost. V okviru komedijantsko samozavestnega in izrazno izbrušenega nadaljevanja je s črno-belo drastiko (samo)ironično prepletal lastno človeško in igralsko biografijo, odrske izkušnje, razmišljanja in spoznanja s splošnejšimi kdaj tudi stereotipnimi igralskimi predstavami o gledališču, dramatiki in igralskem poklicu. Ob tem je tako rekoč mimogrede obračunal z nikoli javno priznanim dolgočasjem v gledališču, patetičnim poudarjanjem trpljenja pri »rojevanju« vloge oz. predstave ter ne na koncu se z najbolj osovraženo »pasmo« gledalcev v avditoriju - s kritiki. Šele za sam zaključek svojega fragmentarnega  igralskega obračuna je pripovedovalsko povzel oz. deloma tudi burleskno oživil »na minutko« skrajšano verzijo Hamleta s tragičnim koncem vred. Tošev strogo stilizirani in zanesljivo izvedeni poskus samoironično in humorno zastavljene enourne zabavn(išk)e »bližnjice« do Shakespeara in teatra nasploh se stalno giblje v polju protagonistovega poklica. Domnevnemu gledališko manj »utrjenemu« in temu primerno neučakanemu naključnemu gledalcu, »vzgojenemu« praviloma ob pogrošnih dosežkih globalne medijske industrije zabave in pozabe, omogoča prav z nekaterimi značilnimi izraznimi sredstvi in stereotipi globalne industrije zabavništva brez »četrte stene« doživeti nekatere prvine in plasti umetnosti igre oziroma žive in neposredne komunikacije med igralcem in gledalcem.

Slavko Pezdir, Delo