Igra za dve osebi

Igra za dve osebi


Tennessee Williams 
(Two Character Play)

režiser Rene Maurin

scenograf Djordje Bjelobrk, Rene Maurin
kostumograf Andrej Gabron 
oblikovalec svetlobe David Orešič

glasba Sebastijan Duh, Gašper Peršl 
svetovalec za govor Tomaž Gubenšek 
prevajalec Rene Maurin

Premiera 8. junij 2007 v amfiteatru Gimnazije Ptuj

Igra za dve osebi je eno temeljnih del ameriškega dramatika Tennesseeja Williamsa in je uprizarjano mnogo redkeje kot njegova zgodnejša dela, sploh pa prvič na slovenskih odrih. Sam avtor ga je smatral za svoje najpomembnejše in najboljše delo, saj je več kot očitno navdihnjeno z avtobiografskimi elementi. Najodločilnejši vsebinski vzvodi tega besedila so gotovo vprašanje resničnosti, umetniškega ustvarjanja in vere v odrešitev trpljenja.
Dva potujoča igralca – brat in sestra, zapuščena od svoje gledališke trupe, v nekem propadajočem gledališču na ameriškem podeželju, čakata na pričetek predstave, ki jo bosta odigrala kljub temu, da nimata niti scenografije niti ostalih gledaliških pripomočkov. Za in pred zaveso si privoščita lastno predstavo, iluzijo v iluziji, igro v igri, ki pa kar hitro zdrsne v divje in razgaljeno razčiščevanje preteklosti in najglobljih čustev ter strahov. Williams prikaže življenje svojih »antijunakov« in gledališče kot ječo, ki postavlja za svoje rešetke resnico in utvaro, med katero ostane brisani prostor zmede, psihoze, norosti, umetnosti, igre in podivjanih čustev. Resničnost in fantazija se v Igri za dve osebi divje prepleta do mere, da ju gledalec, skupaj z njima, ni sposoben več ločiti. Osebi in gledalec, se tako znajdejo na podivjanem vrtiljaku njunih življenj, ki se razlegajo pred nami v kalejdoskopsko razbitih pisanih fragmentih.

Iz kritik ...

Poslednja igra, s koncem

Zavržena in osamljena protagonista dramatičnega dogajanja na zapuščenem in praznem podeželskem odru nekje v zakotju ameriškega juga sta brat Felice in sestra Clare, ki usodno obremenjena s pogubno zločinsko družinsko dediščino ter posledično zasvojenostjo z alkoholom, različnimi narkotiki in svojo igralsko umet(el)nostjo odigrata le še zase in s seboj svojo poslednjo igro vse do samouničevalnega konca (umora in samomora). Njun igralsko razčustvovani in teatralno umetelni beg v dramsko in odrsko fikcijo igre v igri oz. gledališča v gledališču se izkaže kot povsem neustrezno izbrano zatočišče pred morečimi in pogubnimi spomini iz otroštva ter različnimi pojavnimi oblikami vse težavnejše duševne bolesti in trpljenja, pred katerimi je očitno mogoče uspešno in za vselej pobegniti le v smrt.
Režiser Rene Maurin, ki je ob sodelovanju Djordjeta Bjelobrka zasnoval tudi funkcionalno in pomenljivo prizorišče (z gostim nizom »kabarejskih« žarnic sta ironično relativizirala in obenem poudarila okvir ceneno bleščavega podeželskega odra, na tleh in za odgrnjeno gledališko rdečo zaveso pa dodala posebej obdelani stekleni odsev ploskvi, v katerih se kot množici koščkov enega samega velikega ogledala sproti razgrajuje oz. dematerializira igralsko oživljena odrska resničnost), je dogajanju in protagonistoma deloma uspelo pričarati kar beckettovsko univerzalne razsežnosti. Za s predsmrtno svečanostjo in lažno gledališko bleščavo zaznamovano črno-belo kostumografijo je poskrbel Andrej Gabron, za pomenljive glasbene poudarke(zlasti z variacijami neuradne himne ameriškim homoseksualcev, popevke Somewhere over the rainbow iz filma Čarovnik iz Oza, 1939) pa avtor glasbe Sebastijan Duh in bobnar Gašper Peršl.
V enakovrednih nosilnih vlogah Clare in Felice sta ob pomoči svetovalca za govor Tomaža Gubenška lahko razmeroma širok razpon svoje igralske občutljivosti in odrske izraznosti izkazala Aleksandra Balmazović in Aljoša Ternovšek, ki sta sicer zmogla vzpostaviti utemeljeno opazno lastno distanco do oživljenega odrskega lika in dogajanja, nista pa se (še) zmogla povsem približati vsem globočinam temne življenjske usode, ki je protagonista neizogibno posrkala v samouničenje.

Slavko Pezdir, Delo