Kalisto 7

Kalisto 7


Alan Ayckbourn
Znanstvenofantastična igrica za otroke
prva slovenska uprizoritev

igrajo Sabina Kogovšek, Boris Kos, Mirel Knez in Aljoša Ternovšek

režiser Dejan Sarič
prevajalec Rene Maurin
scenografka Vasilija Fišer
kostumograf Andrej Gabron
skladatelj Sebastijan Duh
videoanimacija Roman Ražman
dramaturg Rok Vilčnik
lektor Simon Šerbinek

Premiera 29. septembera 2005 v mgP

Štirinajstletna Jodia in njen devetletni bratec Juem preživljata že svoje peto leto na vzdrževalni enoti vesoljske postaje Kalisto, Galilejevem najbolj oddaljenem satelitu planeta Jupiter. Tukaj sta ju namreč starša znanstvenika pustila, medtem ko sta se odpravila v pomoč neki drugi vesoljski postaji. Večino svojega časa preživita v borbi z neznanim grozljivim sovražnikom, ki ju ves čas peha v medsebojne spore, v nezadovoljstvo in totalno apatijo nad življenjem, ki sta ga prisiljena živeti. Bojujeta se s čisto navadnim izredno dooolgooočasnim dolgčasom, ki je seveda posledica tega, da sta ves čas skupaj zaprta v istem prostoru z igračami in računalniškimi igricami, ki sta jih že tisočkrat preigrala. Zraven tega morata ob sebi prenašati nadležnega robota, ki je programiran le za oskrbo otrok iz vrtca in je v petih letih že močno zastarel. Medtem ko robot že v neštetokrat ponovljeni situaciji sitnari Juemu, da mu mora zamenjati plenice, sporočilo glavnega vzdrževalnega računalnika, po imenu Iris, vse skupaj postavi na glavo. Zgroženi ugotovijo, da je zunaj pošast. Tako jih ta novica prisili, da se znova zbližajo, poiščejo oporo drug v drugem in skupaj premagajo stvor prav v trenutku, ko se vrneta starša.

Eden najprodornejših dramatikov z 'Otoka' Sir Alan Ayckbourn je del gledališča, kot bi rekli, z dušo in telesom. V svojem matičnem gledališču Theatre in Scarborough, kjer je bilo uprizorjenih več kot polovica od njegovih šestdesetih dramskih del, je opravljal že skoraj vsa dela, od inšpicienta, tonskega in lučnega tehnika pa do propagandista, igralca, direktorja, pisca in režiserja. Večkrat nagrajeni in v številne jezike prevedeni avtor zelo rad piše za otroke, in prav njegovo besedilo Kalisto je bilo z velikim uspehom uprizorjeno v Angliji, najprej kot Kalisto 5 in nato kot Kalisto 7.

iz kritike...

Žanrska koketnost

Režiser Dejan Sarič s sodelavci se Ayckbournovega znanstvenega futurizma za mladostnike - naslov je ena od Jupitrovih lun - v prevodu Reneja Maurina loteva s poudarjeno žanrsko zavestjo, torej nenaivno pa tudi distancirano. Igro o tem, kako dolgčas najdeta dva odraščajoča, za katera ob odsotnih starših z negotovo usodo skrbi umetna inteligenca, pravi deus ex machina, ki jima preprečuje, da bi prehitro odrasla in posegla na "neavtorizirana" področja, režira do konca napeto na žanrsko kopito, pa naj gre za sentimentalko, melodramo, srhljivko, solzivko ali žanr, vesoljskega pionirstva. Pri tem spretno izrablja iz filma in popularne kulture pobrane klišeje in citate, ki izvabljajo iz naivnega gledalca emocije in istovetenje, prebrisanega gledalca pa z rahlim pretiravanjem navdaja s humorjem; najbolj tipična takšna prizora sta aluzija na prvo izkrcavanje na Luni s seveda obveznim hepiendom pa komično zavihnjen robot pestunja, ki je očitno bratranec kovinskih komikov iz Spielbergove Vojne zvezd. Uprizoritev je tako krpanka citatov in aluzij, ki pa ne izgubi izpred oči svojega odraščajočega gledalca predvsem zato, ker ga uspe napeljati na področje, kjer je zares doma. Torej na računalniške igrice, ki so pomemben del na ekran projiciranih animacij, morda le za stopnjo preveč zabrisane, matirane-videoanimacijeje prispeval Roman Ražman. Žanrskost dobro podpirajo vesoljska glasba Sebastijana Duha pa konkavno srebrnobleščava scena Vasilije Fišer z dominantnim ekranom in s sofisticiranem vrtljivim odrom na sredini, ki proti koncu upraviči svojo zapletenost, predvsem pa nas očara čudno odklopljen robot pestunja, ne samo s cevasto in trebušasto pojavo-kostumografijo podpisuje Andrej Gabron. Robota in še nekaj vlog odigra Boris Kos - starša z Mirel Knez - izredno duhovito, njegov nastop je prava komedijska minjatura, ves je zmaknjen in mehaničen in nepredvidljiv, prav kot da bi stopil iz Bergsonovega Eseja o smehu, vse človeškov glasu in gibu mu je tuje, pri čemer pa ostaja dosleden in inovativen. Otroka sta Sabina Kogovšek nekoliko starejša in odgovorna, Aljoša Ternovšek, z dobro zadetim infantilnim cepetanjem in zaletavo, skoraj histerično spremenjeno govorico. Živahna in humorna uprizoritev pa nekajkrat, predvsem v pogovorih z računalnikom, izgubi tempo in bi jo kazalo pospešiti.

Matej Bogataj, Delo