Kokolorek

Kokolorek


rokgre
krstna uprizoritev

igra Aljoša Ternovšek

režiser Matjaž Latin
koreograf Sebastijan Starič
scenograf Rok Vilčnik
kostumograf Andrej Gabron
Izbor glasbe Matjaž Latin
svetovalca za gag in trik Nataša Sultanova in Ravil Sultanov
obdelava glasbe Blaž Celarec

Premiera 5. oktobra 2006 v Stari steklarski delavnici na Ptuju

Junak te otroške gledališke risanke je možic, narisan iz črt, kot ga zna narisati vsak otrok. Črta za trup, dve črti za noge in roke, krog za glavo in dve pikici za očke.
Zmeraj zvedavi Kokolorek, ki ga je nekdo narisal na tablo, potem ko kar nenadoma oživi, zna na odru početi vse vrste vragolije. Raziskuje svet in sebe. Če si kaj močno zaželi, to nariše na tablo in glej čudež – tudi ti predmeti oživijo. Njegov svet je sila enostaven, sestavljen iz črt in njegovih vzklikov. Kokolorek ne govori, le momlja, se čohlja, piska in prede, vriska in smrka, da ga je mogoče res vse razumeti. Ničesar se ne boji, ali pa samo malo. Sicer pa vse ve in vse zna. Ukroti strašnega bika in cel orkester ter se na koncu celo zaljubi. Da, zaljubi, v prijetno punčko, ki si jo je sam narisal. In ker ta noče oživeti, se ji on pridruži na tabli. A nič hudega, saj se lahko zmeraj spet vrne k nam. Le narisati ga je treba. Ja, kdo ga pa ne zna?

iz kritike

Oživljena risba

V Mestnem gledališču Ptuj so repertoar letošnje sezone uvedli s krstno uprizoritvijo precej nenavadne in odrsko sveže »gledališke risanke« za otroke Kokolorek, kakor si jo je zamislil avtor predloge, dramaturg in scenograf Rok Vilčnik ( Rokgre) in kot so jo postavili s skromno lučno opremo na komorno prizorišče Stare steklarske delavnic.
Naslovni junak asociativno svobodne in sporočilno dovolj bogate igrice brez besed je »prijazen možicelj, sestavljen iz črt«, kakršnega v kar najbolj poenostavljeni različici, nakazani z nekaj najnujnejšimi ravnimi in krožnimi belimi črtami, otroci najprej zagledajo nepremičnega na temni steni, dokler ploskovito bitje pred njimi ob glasbi valčka presenetljivo ne oživi in dejavno ne seže v prostor, in sicer najprej kot všečno glasbo gibalno spremljajoči igrivi dirigent in instrumentalist ( violinist, flavtist, tolkalec ipd. ). Po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea se tudi na odru iz črt oživljeno bitje radoživo in duhovito poigrava z umišljenimi inštrumenti, a kmalu tudi z risbami, ki jih sam nariše na temni zid ter nato animacijsko oživi v prostoru ter ob katerih naposled dovolj očitno nakaže tudi za človeka vseh starosti vselej najbolj dramatično čustveno razmerje do (na prizorišču podobno poenostavljenega) bitja drugega spola. Za naklonjenost svoje dobesedno očrtane in oživljene vrstnice mora naš »možicelj« seči dobesedno do sonca, ki ga seveda sam nariše in s katerega žarki jo nazadnje zmagovito ogreje in očara, ko se z njimi kot s prepoznavnimi cirkuškimi rekviziti (krogi) tudi suvereno poigra kot virtuozni žongler. 
Simpatični in očarljivi nosilni protagonist uprizoritve brez besed je Aljoša Ternovšek, ki s polno igralsko navzočnostjo in zbranostjo, dobro premišljeno in odmerjeno glasovno, mimično in gibalno izraznostjo, a tudi z nekaterimi izbranimi cirkuškimi veščinami (svetovalca za geg in trik sta bila Nataša in Ravil Sultanov) tako rekoč neposredno in otipljivo pred gledalci oživi in ploskovito bitje iz črt ter prepričljivo čuteče in emotivno človeško telo Kokoloreka.

Slavko Pezdir, Delo