Kvartet

Kvartet


Heiner Müller

produkcija Mini teater Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj in Teatar ITD, Zagreb
koprodukcija: Cankarjev dom Ljubljana, Slovensko stalno gledališče Trst, Art radionica Lazareti Dubrovnik, Zadar snova Zadar in Novo kazalište Zagreb

igata Ana Karič, Robi Waltl in Tvrtko Dujmović

režija: Ivica Buljan

prevajalec: Milan Štefe 
scenografija: Ben Cain in Tina Gverović
kostumografija: Ana Savić-Gecan
glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar in Tvrtko Dujmović 
oblikovanje gledališke maske: Gabriela Fleischman

Premiera Ptuj, 25. januar 2007, ob 19.30. uri v Kulturni dvorani Gimnazije Ptuj

Heiner Müller danes v okviru evropskega (post)modernizma predstavlja že klasično ime. S samo "dvema osebama" – če pri Müllerjevi dramaturgiji sploh lahko govorimo o osebah – pisec (re)konstruira Nevarna razmerja. Prav v Kvartetu so ohranjene vse bistvene značilnosti Nevarnih razmerij. Medtem ko se Laclosov roman odvija v "velikem gledališču sveta", je svet v Kvartetu samo nakazan, v bistvu pa je odsoten. Ta "bunker po tretji svetovni vojni", kakor ga v didaskalijah opiše avtor, nakazuje idejo zaprtega prostora, tajnih društev, mesta realizacije sadistične predstave, v kateri je vse dovoljeno, v kateri se sme izgovoriti in početi vse. Stran od neznanih pogledov, v popolnem zaupanju, se Merteuil in Valmont predajata svojemu ritualu, ki ga poznata samo onadva, svoji telesi in duši predajata pervezni igri. Užitek manifestirata v želji po uničenju drugega (device in krepostne soproge), v želji po uničenju Boga in Cerkve prek radikalnega ateizma in v volji po žrtvovanju, uničenju družbenih in moralnih vrednot, po uničenju človeške vrste skozi samodestrukcijo in sterilne spolne odnose.

iz kritike

“Protrljajmo naša krzna” kaže udovica Metreuil Valmontu, jedinome muškarcu pred kojim joj je prije dvjesta I pedeset ljeta požuda nadvladala samodisciplinu - godinama uvježbavanu u svrhu manipulativna vladanja suprotnim spolom. Krzno, taj dominantni vizualni znak ove predstave, jednostavan, višeznačan I duboko filozofski promišljen rad kostimografkinje Ane Savić Gecan ponajprije vrišti činjenicom da, srećom, nemamo svi krzno ispod kože. Potom, to isto krzno koje obmata njihova tijela izravna je sugestija na kiborge, hibride stroja I organizma, na umjetnost koja, strogo uzevši, više ne treba čovjeka kao ekscentričnu pozicionalnost. Kiborgizirana tijela Metreuil I Valmonta posthumane su vrste, oni dokazuju mrtvu prirodu tijela. “Kvartet” u Buljanovoj interpretaciji, jer Mullerov fragmentarni komad ostavlja beskrajni prostor za redateljska čitanja ovog teksta, istražuje dinamiku odnosa ovoga para, njihovu čistu aktivnost koja ne dovodi ni do kakvog konačnog rezultata. Dakako da je u takav koncept sasvim prirodno ušetao I Markiz de Sade, Masoch, Roland Barthes, psihoanaliza seksualnosti, a u nekim daljnjim primislima čak I Donna Haraway sa svojim Manifestom za kiborge.

Dibravka Lampalov, Vijenac