Micka

Micka


A. T. Linhart
veseloigra

igrajo Brane Šturbej, Tomaž Gubenšek, Alenka Cilenšek, Tadej Toš, Aljoša Ternovšek in Urša Vučak v naslovni vlogi

režiser Rene Maurin

Scenografka Petra Veber
Kostumograf Andrej Gabron
Lektorica Metka Damjan
Etnologinja Vida Breže
Izbor in obdelava glasbe Rene Maurin

Premiera 28. junij 2006 na gradu Vurberk

Micka je seveda vsem znana Županova Micka.Micka je preprosta zgodba o ljudski nečimernosti, o tem, kako bi vsak rad bil več, kot je in si zasluži, o tem, kako tudi včasih kdo ima več, kot si dejansko zasluži, in kako se da z spretnim manevriranjem z obstoječimi družbenimi normami zavajati in se okoriščati. In seveda, tudi o tem, da kadar siromaki skupaj stopijo, še gosposka vidi svojga vraga. Micka je ostala Micka!Igra, ki nas vrne v svet tradicionalnih kmečkih vrednot in običajev, v svet preprostosti podeželskega življenja in igra, ki hudomušno in blago nostalgično spregovori o trajnejših lastnostih in življenjskih gibalih v nas.

Iz kritik...

V posameznih dopisih, predvsem pa v posameznih prizorih je zaradi srečnega ujemanja posameznih igralskih kreacij nedvomen presežek. Med prizori je treba izpostaviti "zaroko", torej žlempanje županovega vina. Nalivanje ima na slovenskih odrih dolgo zgodovino, bi smeli reči, ampak to je nedvomno antologijski prispevek.
Med igralskimi kreacijami pa velja izpostaviti predvsem tri: Micka Urše Vučak je gotovo eden najbolj posrečenih amaterskih prispevkov k slovenskemu profesionalnemu gledališču. Najprej se zdi, da je casting pač igral na prvo žogo, na fizično prezenco tako rekoč, toda njen talent za komiko ovrže vse pomisleke. In potem (po popolni izdelanosti vloge pravzaprav še predtem) sta tukaj kreaciji Župana - Braneta Šturbeja in Anžeta - Tadeja Toša. Šturbej morda več naredi s sofisticiranim detajliranjem, Toševa kreacija pa je smešna "en bloc", nevarno drastična, vendar dosledna in brez zdrsov.
To pa bi moralo Micki na Vurberku (ljudski kontekst lokacije veseloigri seveda ne more biti v breme, povezav z drugim, energijsko duhovnim kontekstom prizorišča pa nima smisla iskati) zagotoviti dolgo vroče poletje.

Petra Vidali, Večer

Dravsko Polje pod Alpami

Ptujska uprizoritev, natančneje režiser Rene Maurin s sodelavci, prvi med njimi nedvomno dramaturg in dopisovalec besedila Rok Vilčnik, jemljejo Linhartovo Županovo Micko predvsem kot podlago, vzamejo njeno hrbtenico in poberejo njen komedijski personal, potem jo nadgrajujejo in podaljšujejo z vrsto aktualizmov in dovtipov. Pri tem je v predlogo položen antagonizem med zdravo kmečko pametjo in meščansko, tujo izumetničenostjo in pokvarjenostjo samo še potenciran- razen pri končnem razpletu, kjer postane boj za Mickino doto in razkrinkanje prevarantskega snubca nepregledno zakrit za zmešnjavo in namesto zvijačnosti nastopi gola fizična moč.
Zato sta humor in atmosfera, kljub zabrisani spletki, najbolj učinkovita v sklepnem delu, kjer Tulpenheima prav po robato in kmetiško predporočno inicirajo ob hkratnem izdatnem nagibanju iz steklenic.

Matej Bogataj, Delo