Nevilov otok

Nevilov otok


Tim Firth (Neville's Island)
prva slovenska uprizoritev

Igrajo Davor Herga, Jure Ivanušič, Rastko Krošl in Primož Ekart

režiser Dražen Ferenčina
prevajalka Mojca Krevel
scenograf in kostumograf Tomica Hrupelj
glasba Mate Matišić
lektorica Metka Damjan

premiera 28. junij 2004 v Atriju hotela Mitra Ptuj

Angleški dramatik, scenarist in avtor mjuziklov Tim Firth (1964) je pri petnajstih pisal celovečerne mjuzikle za lokalne šole, dve leti kasneje pa je dobil naročilo za televizijski scenarij. »Od nekdaj sem si želel postati le pisatelj,« je izjavil leta 1994 v intervjuju za radio Times.Nase je opozoril s komedijo Nevillov otok (1992), ki je od krstne uprizoritve stalnica angleških odrov, prevedena je bila v več jezikov in uprizorjena tudi izven meja Anglije. Komedija je doživela tudi predelavo v televizijski film v režiji Terryja Johnsona.Dogajanje večine Firthovih iger je postavljeno na sever Anglije, kjer je odrasel in kjer živi še danes. Čeprav je večina njegovih dramskih besedil zelo smešnih, pa se Firth nima za pisca komedij. »Začnem pisati in dobim, kar nastane v procesu pisanja. Če je smešno, je smešno na način, kot je smešno naše življenje. Pišem namreč o stvareh, ki me zabavajo, in o karakterjih, ki jih srečam.«Nevillov otok je komedija o štirih poslovnežih, ne več v najmlajših letih in najboljši formi, ki se udeležijo tečaja za krepitev skupinske zavesti. Postavljeni so pred navidez popolnoma lahko nalogo. Slediti morajo preprostim navodilom, ki jih vodijo od ene postaje do druge in jih do večera pripeljejo na cilj. Štirje poslovneži, ki so navajeni na dobro plačano službo v udobni pisarni, se v naravi ne znajdejo ravno najbolje. Zaidejo na meglen otoček sredi jezera, ki je zanje najbolj samoten in nevaren otok sredi največjega oceana. Brez kondicije, pomehkuženi, navajeni udobja, mobilnih telefonov in mestnega življenja se morajo zanesti na svoje sposobnosti preživetja v naravi. Izkušnja, ki bi jih morala povezati v enotno skupino, se spremeni v blaten, meglen boj za preživetje, predvsem pa v boj z lastnimi strahovi in frustracijami. Na meglenem in blatnem otoku odvržejo maske poslovnežev in se pokažejo kot popolnoma navadni ljudje.

Iz kritike

Maske padejo v meglo

Režiser Dražen Ferenčina je ob sodelovanju dramaturga Roka Vilčnika in lektorice Metke Damjan postavil mestoma duhovito in srhljivo, mestoma pa tudi nekoliko razvlečeno igro komedijsko dogajanje na enovito stilizirano prizorišče scenografa in kostumografa Tomice Hruplja, ki je lahko enako postavljeno v klasični gledališki škatli kot pod vedrim nebom. Umetelno stilizirana zelena vzpetina otoka s poševnim drevesnim deblom na levi je na obeh straneh zamejena "od jezera" z vojaškim maskirnim platnom, od avditorija pa z nizko žično ograjo. Kostumi sodijo v območje priljubljenih konfekcijskih oblačil za prosti čas. Za pomenljivo dramatične, srhljive in kdaj humorno sprostilne glasbene poudarke je poskrbel Mate Matišić. V enakovrednem igralskem kvartetu je Rastko Krošl upodobil nespretnega voditelja ekipe Nevilla, ki kljub vztrajno pozitivni naravnanosti dosega porazne učinke. Jure Ivanušič je prispeval destruktivnega zapriseženega samca Gordona, vseskozi nevoščljivega in uničujoče zlonamernega cinika. Davor Herga je dodal podobo prostodušnega povprečneža Angusa, srečno poročenega in bliskovitega profesionalno uspešnega, a vse bolj razjedenega od negotovosti in strahu pred nezmožnostjo samouresničitve. Primož Ekart pa lik čudaško vznesenega občudovalca arktičnega sokola Roya, obremenjenega z občutkom krivde za materino smrt in prvinsko odprtega skrivnostni govorici narave in božjega.

Slavko Pezdir, Delo

Dober zaključek nihajoče sezone/Predstava v Mestnem gledališču Ptuj

Z Baltimorskim valčkom in Nevillovim otokom je ptujsko gledališče znova dokazalo, da je lahko manko stalnega igralskega ansambla in drugih ustvarjalcev prednost. Se pravi, prednost je lahko, če se odprtost spremeni v drugačno zaprtost, v vsakokratno ali vsaj vsakoletno angažiranje bolj ali manj istih režiserjev, scenografov, igralcev.
Razen tega pa je Nevillov otok dokazal še, da lahko dober ali vsaj soliden prišlek, drugače in presežno razporedi moči, tudi znotraj bolj ali manj stalnih razmerij. Igralci, ki so v predstavah hišnih režiserjev pokazali najmanj, kar zmorejo v Nevillovem otoku nikakor niso bili najšibkejši člen, temveč vsaj enakovreden del verige. To so lahko bili, ker je bila režija natančna, ker je vedela kaj hoče in ni puščala prostora improvizaciji, s tem pa tudi ne improvizacijskim (ne)sposobnostim igralcev. In nenazadnje, Nevillov otok je bil rahel presežek tudi v scenografskem pogledu, po dolgem času smo bile priče celostni zasedbi odrskega prostora. Zapolnitev odra seveda ni predpogoj za solidno predstavo, dovršenost pa. Kvazi-minimalistični ali kvazi bleščavi koncept, ki smo jim bili v zadnjih sezonah večinoma priča, natančnosti, dovršenosti in zadostnosti niso zmogli. 
Firthov Nevillov otok kljub, komedijskemu prizvoku, bazira na seriozni, eksistencionalistični problematiki: konflikt se sproži, ker se znajdejo protagonisti v izjemnem stanju, na samotnem otoku. Razlogi za brodolom so banalni in rešitev je mogoča in skorajšnja vseeno pa je ždenje na otoku resnično in dovolj dober pogoj za katarzo, za to da pride na plan "prava narava"protagonistov, da spoznajo svoje skrite plati in bistva. Igralci Ivanušič, Krošl, Herga in Ekart, so optimalno zasedeni, zdi se, da lahko vsi dobro izkoristijo svoje potenciale. Komike v drami ne zmanjka, njeno izhodišče je konflikt med popolnoma "nenearavnimi" protagonisti, tehničnimi in finančnimi direktorji v dolgočasnem podjetju, ter popolnoma naravnim okoljem. Glede na v osnovi različne psihične lastnosti protagonistov dobiva komika različne žanrske potez, od dobrodušnosti sarkazma. Pomena seriozne drame s tem ne zmanjšuje, ga pa naredi bolj priljudnega.

Petra Vidali, Večer