norway.today

norway.today


Anthony Shaffer (Sleuth)
prva slovenska uprizoritev

igrata Peter in Aljoša Ternovšek

režiser Matjaž Latin
prevajalka Alja Predan
dramaturg Rok Vilčnik
lektor Simon Šerbinek
scenograf Djordje Bjelobrk
maskerka Tina Andrejevič
skladatelj Sebastijan Duh

Anthony Shaffer, brat dvojček dramatika Petra Shafferja (Equus, Amadeus, Kraljevski lov sonca ...) je avtor šestih gledaliških iger, med katerimi prevladujejo kriminalke. Po kratki in zelo uspešni gledališki karieri se je povsem posvetil filmu in kot scenarist na film prenesel tri romane Agathe Christie ter napisal scenarij za slavni film Alfreda Hitchcocka, Frenzy. A. Shaffer, ki je preminil leta 2001, je veljal za nespornega velemojstra kriminalke, misterija in angleškega humorja. Igra Vohljač velja pri mnogih poznavalcih za najboljši gledališki triler, za katerega je prejel kopico prestižnih nagrad. Predstava Vohljač je v Angliji doživela preko 2500 ponovitev, medtem ko so jo na Broadwayu prikazali že več kot 1500-krat! Fascinanten pojav, ki dokazuje moč gledališča in žive igre.
Vohljač je igra. Ni zgolj igra v gledališču, temveč kruta in prebrisana igra med dvema moškima tekmecema, med mladim in zrelim moškim. V igri med njima je seveda ženska, denar in "kdo bo koga". Zrel, premožen intelektualec, pisatelj kriminalnih romanov, sodnik in strasten zaljubljenec v igrice vseh pritlehnih in zvitih vrst, zve prav od svojega mladega tekmeca, da mu ta prevzema njegovo trofejno ženo. Mlad in naiven mož, lastnik vegetirajoče turistične agencije in strasten romantik, seveda ni mogel vedeti, na kakšnega prefinjenega in inteligentnega tekmeca bo naletel. Seveda v tej igri ne gre samo za žensko in tekma se ne igra s pestmi, temveč z vijugami možganov.
Komična in popolnoma nepredvidljiva igra, v katero se zapleteta dva prava pripadnika moške rase, preraste vsa merila in se približa temačnim ozemljem umora, ropa, davčne utaje in uničevanja kitajskega porcelana. V igri, ki sta jo spletla, kmalu nič več ni tako, kot je bilo videti na prvi pogled, in nikakor si ne moremo predstavljati, kako se bo vse to končalo.

Iz kritike

Stopnjevanjo poigravanje

Za uspeh igre je nedvomno zaslužna premišljenost-kljub malce samozadostni, v žanru zasidrani bravuroznosti - njeni preobrati, indici, vse tisto enigmatično mesovje, ki ljubitelje vleče h kriminalki, pa tudi jezikovna okretnost, ki se napaja iz suverenega in duhovitega jezikovnega preigravanja, kar je prišlo polno do izraza tudi v prevodu Alje Predan.
Režija je rahljala umeščenost predloge v prav posebno, do konca prepoznavno okolje ter mentaliteto ter iz nje izvirajoči življenjski stil; hotela jo je približati, adaptirati, spustiti k razgibanosti, igrivosti. V nekaterih elementih, recimo v skoraj veristični rekonstrukciji dnevne sobe je scenograf Djorje Bjelobrk sledil "angleškosti" predloge: gre za premišljen, tudi duhovito in z detajli bogato opremljen interier podeželske, primestne vile - seveda, kako bi sicer skril dokaze in indice v abstrakten in stiliziran gledališki prostor.
Pri sami karakterizaciji se deloma od tega umika, predvsem s poudarjanjem ludistične, preigravajoče preokupacije starejšega, pisca kriminalke in odsatvljenega soproga. Peter Ternovšek je bolj kot zvijačni maščevalni strateg ves v igri, bolj kot želje po dominaciji in obvladanju položaja ga ženeta nenadzorovana infantilna radost in vzhičenje v njegovem liku ni blefiranja, sarkazma tiste distancirane prikrivajoče umetelnosti..Nasprotniku že z izrazom na obrazu takoj vse prizna. Aljoša Ternovšek njegovega tekmeca bolj plejbejskega potomca naseljencev, nastavi dovolj naivno in samovšečno, da lahko njegova suverenost postopoma raste, preoblačenja pa omogočajo večjo igralsko svobodo in dopuščajo več stilizacije, ki jo polno izkoristi.

Gledliškost detektivskega

Vohljaču se pozna tradicionalna angleška žanrska nota: avtor preigrava stereotipne lastnosti angleških literarnih detektivov a la Sherlok Holmes ali Herkule Poirot. Neživljenskih, pikolovskih, sarkastičnih in smeh vzbujajočih. Komičnost je v drami poudarjena, iz karakterizacije je razširjena na samo dogajanje. Zaplet si zamisli tak, visokostno smešen pisec kriminalnih romanov, razplet pa ad hoc zaranžira njegov antagonist. Zaplet je zamišljen kot igra: detektiv hoče izigrati, ponižati ljubimca svoje žene. Zaplete ga v igro, nata pa zaigra "konec igre" zaigra resnost do mere smrtnega strahu. V razpletu se vloge zamenjajo, ljubimec je tisti, ki prične voditi igro in izigrava detektiva. Detektivovo strast, veselje do igre, prižene do skrajnih meja , ki izbrišejo meje med igro in in resnico. To igranje v igri, ki je skoraj konstantna značilnost dramskih detektivk (tako imenovana mišnica), Vohljaču tudi omogoča žanrski presežek: ob detekciji in komičnosti se vzpostavi še "refleksija"igranja kot tematike.
Ptujska postavitev se zdi enostavno veristična: postavljena je v veristično okolje - angleški podeželski dvorec - čemu seveda ne botruje posebna režijska ali scenografska odločitev, temveč dejstvo, da detekcija pač zahteva realizem. Režija se prav tako ogiba vsakršnih zastranitev ali ekskurzov; predstava je hitra in tekoča, kot je tekoč prevod drame. Drugače je z igro. Ne, ni "netekoča", je pa, za razliko od ostalih elementov predstave, ki bi lahko bili mirno pa tudi filmski, gledališka. Trditev zahteva diferenciacijo: bolj gledališka je igra pisca detektivskih romanov, "igralca" - Petra Ternovška: Seveda tudi za igro antagonista -Aljoše Ternovška - ne moremo reči, da ni gledališka. V verističnem smislu je izjemno prepričljiv, pravilno zastavljena stopnjevana: Igra Petra Ternovška pa je še nekaj drugega: z nenehno aktivno mimiko, ki karikira, komentira in relativizira izgovorjeno in videno (ter se ves zaveda živih prič in računa na njihovo reakcijo), je premaknjen akcent iz golega detektivskega suspenza na komičnost, pa tudi na resnejše in dolgotrajnejše vprašanje igranja iger.
Samo tako, zares gledališko, se zdi Vohljača na odru tudi smiselno uprizarjati.  Za detektivske poudarke je film dosti bolj priročno sredstvo. Gledališče se zdi za "navadno kriminalko" škoda. Da je potencialen presežek Vohljača v vrhunski gledališki igri, je nazdnje pokazala tudi filmska adaptacija Vohljača, ki je bila, z Laurencem Oliverom in Michaelom Caineom, povsem gledališka. Ptujska uprizoritev ima torej srečo, da jo izpolnjuje takšna igra.

Petra Vidali, Večer