Pavlek

Pavlek

 

rokgre
monodrama

igra Peter Ternovšek

režiser Rok Vilčnik 

premiera 9. oktober 2004 v Mestnem gledališču Ptuj

Nagrade

Žlahtno komedijsko pero sezone 2003/2004 na Dnevih komedije v Celju
Najboljša monodrama na festivalu Monodrama Ptuj 2004
Naj Mariborski kulturnik za vlogo Pavleka (revija Mariborčan)


'Šantavi' in 'špeglavi' Pavlek, ki ga imajo vsi za 'nebodigatreba' možakarja, ki je dober le za to, da ti posodi denar, da se človek dela norca iz njega ... Kaj drugega pa si z njim res nimaš početi ...
Ženska, pri kateri živi, ga je vzela zaradi njegove 'visoke penzije' - ali pa zato, ker jo sploh ima. Njeni otroci, vsi že pri kruhu, no, vsaj blizu njega, ga prenašajo le zato, ker 'da kaj zraven' za avto, za novo streho, za fasado na hiši ... pa še za kaj. V gostilni se obregujejo obenj, ker žuli svoj malinovec, za rundo pa nikoli ne da. Mu skrivajo očala, ga kličejo kripl ...
Pa mislite, da se Pavlek kaj sekira? Niti ne. Njemu že ne bo želodec počil - tako kot njegovi mami, ki ga je včasih hudo maltretirala in zaradi katere se tudi oženil ni nikoli ... No, saj psa mu je kupila, ja, to že, njegove simpatije pa je preganjala in takoj hotela v Dravo, če je kakšno pripeljal domov.
Ganljiva zgodba o človeku, ki mu življenje ne prizanaša, on pa nikoli ne izgubi svoje velike človečnosti in svoje tihe filozofije, ki se skriva pod vsem tem: da se noben človek ne rodi slab.

"Mariborski pesnik in dramatik Rok Vilčnik, ki se podpisuje s psevdonimom rokgre, je ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov."

34. Teden slovenske drame, Prešernovo gledališče Kranj, 2004

iz kritike

Zadnji bodo prvi

Pavlekove epizode, ki jih deli z nami, čeprav ne vemo, kaj ga v to žene, saj ne gre za poslavljane in bilanco

, so nabite s posebnim sentimentom. Rad se spominja vsega lepega, recimo ljubezni svoje psice, edinega res recipročnega odnosa doslej, redko kdaj reče o kom kaj gršega, čeprav vidimo, da njegovo rezoniranje še kar uspešno loči dobro od slabega. Zdi se, da včasih približa tisti meji, ki jo imajo posebneži in udarjenci v Kosmačevih zgodbah, ki pa hkrati že kukajo v kraljestvo, so sicer čudaki, vendar hkrati na poseben način obdarjeni, vidijo in se veselijo tistega, kar je večini zaradi diktata uspešnosti in napredovanja zakrito. Pravzaprav je Pavlek kosmačevski, razen da očitno že malo pada tudi na blagovne znamke. 
Ptujska uprizoritev ga posadi na stolček, v pogrbljeno, sključeno, defenzivno pozo, iz katere se odpira. Peter Ternovšek ga iz zaposlenosti rok s samim sabo postopno širi, njegov pogled se vse bolj seli navzven, njegove okrogle, široko odprte oči se le občasno, pa še ne vemo, zakaj, zazrejo nekam vstran, postanejo ozke špranje, ki ne pustijo, da bi nam bilo vse dostopno.. Malo pojecljava, kar ne deluje kot hiba, bolj kot bi si vzel čas za nadaljevanje; tudi invalidnost zaradi nesreče, o kateri govori, skoraj ni opazna. Kar je prav, saj tako prideta bolj do izraza čudna zaupljivost in in zgovornost . Zdi se da je ravno prav ujet ritem pripovedovanja ob zelo natančni mimiki in, ob očeh predvsem posebnem izrazu okoli ust tisto najbolj zapeljivo v tej sicer precej statični uprizoritvi...

Matej Bogataj, Delo