Raztrganci / učenci in učitelji

po učnem komadu Mateja Bora

igrajo: Nataša Matjašec, Tjaša Železnik, Arna Hadžialjević, Gojmir Lešnjak - Gojc, Primož Pirnat, Kristijan Ostanek in Aljoša Ternovšek, Nemci in partizani, partizanski pevski zbor

režiser Sebastijan Horvat
scenografka Petra Veber
skladatelj Drago Ivanuša
kostumografka Belinda Radulović
video projekcije: Nejc Saje
oblikovalec luči: David Orešič
lektor: Simon Šerbinek

premiera v Ljubljana 14. oktobra 2007 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma
premiera na Ptuju, 17 decembra 2007 v mgP

V ozadju druge svetovne vojne se odigra partizanska kriminalka med delavcem, kmetom in intelektualcem. Vprašanje pa ni le, kdo je okupatorjev agent, torej raztrganec, ampak tudi, kdo ima prav. Eni prisegajo na Boga, drugi na prihodnost in lepši jutri, tretji na ideologije ali le na same sebe. Delitve, ki jih je Matej Bor detektiral pred šestdesetimi leti, postajajo danes ponovno aktualne. Režiser Sebastijan Horvat na oder postavlja najpopularnejši dramski tekst partizanske dramatike. Ob njem se sprašuje, ali smo se v zadnjih šestih desetletjih sploh česa naučili. So torej raztrganci še med nami in ali je v tem sploh bistvo problema?


iz kritik:

Ko odrska fikcija izziva resničnost

Režiser Sebastijan Horvat postavlja avtentičen primer domače politično, etično in ideološko angažirane partizanske dramske dediščine, nastale sredi narodnoosvobodilne vojne in revolucije, s polno spoštljivostjo do predloge in njenih protagonistov ter z odkrito težnjo, da z nekaterimi dodatnimi idejnimi izostritvami, redukcijami in stilizacijami, a tudi smiselnimi dodatki umetniško legitimno preveri aktualno subverzivnost tovrstnega političnega gledališča z vso njegovo naivno ideološkostjo in didaktičnostjo vred v dandanašnji »gluhi lozi« globalnega kapitalističnega potrošništva, političnega pragmatizma in opurtonizma. Kot se za »učni komad« spodobi, dinamično in tu in tam kar trilersko napeto gledališko dogajanje uvede s filmskim dokumentarcem, s katerim sedanjega, do zgodovine vse bolj brezbrižnega gledalca primerno pripravi na zgodovinske okoliščine, v katerih se ne more Borova ljudska igra tudi zdaj z vso svojo agitacijsko črno-belo drastičnostjo in plakatno površinskostjo dovolj prepričljivo odigrati. In kot se za partizanski komad  tudi spodobi, se  dogajanje ne konča na odru, čeprav so na koncu po režiserjevi volji dobesedno vsi protagonisti pobiti od imaginarnega mitraljeza, ampak se s partizansko pesmijo Domovina naša je svoboda (ki jo živo zapoje Partizanski pevski zbor, posajen kar po avditoriju med občinstvom) demonstrativno preseli z odra med občinstvo, s prostora umetniške fikcije v prostor aktualne družbene resničnosti. 
Za stilizirano realistično prizorišče mlinarjeve domačije, ki ga v ozadju po eni po eni strani dematerializirajo, po drugi strani pa ga postavljajo v zgodovinski kontekst projicirani izbrani citati iz zgodovinskih študij in razprav (pozneje pa tudi abstraktnejša projicirana zloslutna ozadja), je primerno poskrbela scenografka Petra Veber ter za zgodovinsko avtentične kostume Belinda Radulović. Avtor glasbe Drago Ivanuša je širokopotezno prepletal živo »a capella« petje najbolj znanih partizanskih in ene domobranske pesmi z močnimi ekspresivnimi » filmskimi« glasbenimi in zvočnimi poudarki, za videoprojekcije avtentičnih črno-belih filmskih dokumentov in abstraktnejših ekspresivnih likovnih ozadij pa je poskrbel Nejc Saje (luč je oblikoval David Orešič).

Med protagonisti, so nosilne vloge s primerno oživljenim revolucionarnim zanosom in človeško tankočutnostjo izoblikovali: Nataša Matjašec kot pretresljiva od vojne značajsko in idejno »skrivenčena« Rutarica (mati padlega partizana Jožeta, elementarno ogrožena v svoji tradicionalni zavezanosti zemlji, družini, rodu in »veri staršev«); Tjaša Železnik kot njena ideološko prevzgojena uporniška hči Vida, v kateri za žensko najbolj boleče in sramotno nasilje, katerega vrhunec je tokrat Ferleževo surovo posilstvo kar na prizorišču, le še okrepi pokončnost in neomajno zvestobo idealom; Gojmir Lešnjak Gojc kot vse bolj »volčje« nevarni in prepričano svobodomiselni mlinar Rutar ter Aljoša Ternovšek kot njegov zavrženo izdajalski pomočnik Ferlež, ki se v slepem prizadevanju zgolj in samo za lastno korist strmoglavo spušča vse do samouničevalnega konca.  Prostodušno svetlo epizodo kmečkega dekleta Lenke je prispevala Arna Hadžialjević, vso zavratno nevarno skrivnost in dvoumnost domnevnih oz. pravih raztrgancev pa sta oživila Primož Pirnat kot Dr. Mrož in Kristijan Ostanek kot Mihol.
Odziv na premiero, ki se je spontano sprevrgel v dolgotrajen aplavz in celo izjemno redko doživete stoječe ovacije polnega avditorija Linhartove dvorane, omogoča sklep, da je uprizoriteljem izhodiščna namera uspela. S svojo umetniško močjo in politično subverzivnostjo bosta očitno tudi slovenska dramatika in gledališče še naprej dejavno prispevala k ohranjanju, obnavljanju in nadaljevanju tradicionalnega kulturnega boja na Slovenskem.

Slavko Pezdir, Delo