Sirup sreče

Sirup sreče


rokgre
mala krošnjarska opereta

Igra in poje Lara P. Jankovič

režiser Rok Vilčnik
glasbeniki Dejan Berden, Vasilij Centrih in Tadej Furlan

Premiera 14. december 2007 v Cantante café na Ptuju.

Tri žličke na tešče in dan je vaš!

Glasbena predstava za eno igralko, ki lepo poje, in peščico hudo kunštnih glasbenikov.
Mojzes Šarlatan vozi svojo cizo po svetu in prodaja razne žavbe, tonike, mazila, sirupe, kreme in druge sorte reči, ki lahko človeku pomagajo in mu polepšajo življenje. On ne potrebuje veliko; le nebo nad glavo, tu in tam kakšen naklonjen pogled svoje žene in urejene dokumente, ki mu jih vedno znova preverjajo, saj je kaj čudne polti.
Zato pa si njegova lepa gospa, ki jo imajo nekateri celo za čarovnico, želi več. Rada sanja in sanjari. Sanja, da nastopa v gledališču. Pleše in poje. Je zvezda predstave. Vse je namenjeno njej: oder, glasbeniki, luči, občinstvo, biljeterke in tudi tisti pesnik tam zadaj v kotu, ki ima vročo italijansko kri in kolne, kadar je pijan, ter udarja z glavo ob mizo. Z njim tudi pobegne v daljne kraje. A Mojzes jo čez leta najde, zapuščeno in nesrečno. Potem so znova srečna družina, onadva in njuni otroci ter njihov oslič Stanislav, ki je trmast bolj kot vsa družina skupaj.
Nekega dne pa Mojzesa, ko se napije in razgraja, odpeljejo ter ga nikoli več ni nazaj. Njegovi lepi gospe ostane samo pismo, v katerem še papir joče, in, seveda, recept za njegovo veliko skrivnost.

Iz kritike

O sreči, ki je ni bilo

Tokrat skuša »hišni avtor« ptujskega gledališča v okviru bolj razrahljanega in sproščenega kabaretnega odrskega žanra združiti svoje obvladovanje prikazovalca posebnežev z družbenega obdobja (Kleščar, Pavlek) z odmevno izkušnjo avtorskega pesnjenja na izbrane popevke iz glasbene tradicije ali sodobnosti (kakšnega je uveljavljal s skupino Patetico). Protagonista Vičnikove dramaturško dovolj ohlapne in v vsakršnem smislu raznorodne komorne »operete« sta pragmatično prizemljeni in prilagodljivi ter vzhodnjaško vranjerusi, bučni in mačistični sejmarski in krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, ki zaradi svoje rase nazadnje tragično konča v nacističnem koncentracijskem taborišču, ter njegova romansko oz. mediteransko tenkočutna ter prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti neozdravljivo radoživo privržena življenska družica.
Med mestoma po moško grobo burleskno sejmarsko preproščino, banalnostjo in bizarnostjo ter nekaterimi po žensko blagozvočno upesnjenimi hrepenenji po ljubezni, sreči in paradižu, a tudi bistroumno neprizanesljivi diagnozami današnjega stanja sveta, v bolj in manj posrečenih gledaliških fragmentih lahko prepoznavamo del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Do tega pa se avtor, kot običajno, opredeljuje s črnim humorjem, ironijo in posmehom, včasih za koga tudi kje preveč naivno moralistično, a vselej privrženostjo življenju in ljubezni, kot njegovi konstitutivni vrednosti. Prav komedijantska radoživost je ključna kakovost komorne uprizoritve na tesnem in skromnem prizorišču, ki po naši presoji na srečo presega domišljenost in domet predloge.
In za polnokrvno uprizoritev ima največ zaslug kvartet dobro izbranih in primerno privrženih izvajalcev. Med njimi je v ospredju seveda igralka in pevka Lara P. Jankovič kot virtuozna interpretka hipnih, značajskih levitev iz burleskne moške robatosti v bolj realistično žensko rafiniranost (v kostumih Belinde Radulović), a tudi kot imitatorka prepoznavnih značajskih utrinkov iz vsakdanjosti ter sugestivna in zanesljiva pevska interpretka izvajanih songov.

Slavko Pezdir, Delo