Smeti na luni
rokgre (Rok Vilčnik)
Smeti na luni
Praizvedba

Najboljše novo izvirno dramsko besedilo leta 2008,
nagrada Slavka Gruma na Tednu slovenske drame v Prešernovem gledališču Kranj

Igrajo Zala Linéa Rutar, Vesna Jevnikar, Uroš Potočnik, Aljoša Ternovšek in Niko Goršič

Režiser Nick Upper
Dramaturg Boris Pintar
Scenografka in kostumografka Tina Kolenik
Oblikovalec svetlobe Simon Puhar
Lektor Simon Šerbinek
Video Samo Vrabič
Glasbena oprema Niko Goršič

Premiera v četrtek, 20. novembra 2008, ob 19.30 v mgP
Ponovitve 24., 26. in 27. novembra ter 15. in 27. decembra, vse ob 19.30 v mgP

Smeti na luni, že drugič z Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo nagrajenega dramatika Roka Vilčnika, je vznemirljivo in pretresljivo umetniško delo, ki se srhljive teme loteva na povsem izviren način. Otrok nastopa v njem kot subjekt adoracije, subjekt še edine čistosti v tem nravstveno, ekološko in etično ogroženem vesolju. Vendar pri vsem ne gre zgolj za ogroženost otroka, temveč za ogroženost nežnosti in za stanje družbe, v kateri prevladujejo strah, predsodki in nezaupanje do možnosti lepega in etičnega.

Kaj imajo skupnega dela Thomasa Manna, Edwarda Albeeja, Tennesseeja Williamsa in Lewisa Carrolla z najnovejšo dramo Smeti na luni, dvakratnega dobitnika Grumove nagrade za najboljše slovensko dramsko besedilo?
Alica v čudežni deželi in Samuel v Guliverjevih potovanjih odkrivata skriti otroški svet. Vasilka v Smeteh na luni odkriva skriti svet odraslih.


Obrazložitev Grumove nagrade

Petčlanska žirija za nagrado Slavka Gruma 2008 v sestavi Zdravko Duša (predsednik) in člani Branko Jordan, dr. Mateja Pezdirc Bartol, Matjaž Pograjc in Ira Ratej je med 43 besedili, prispelimi na natečaj za najboljše novo izvirno dramsko besedilo, in štirimi lanskoletnimi nominiranimi besedili, odločila, da nagrado Slavka Gruma 2008 za najboljše novo izvirno slovensko dramsko besedilo prejme dramatik rokgre za dramo Smeti na luni.

Otrok in ob njem sanjač, ki je po definiciji seveda tudi sam neke vrste otrok, sta osrednja lika te igre. Mala deklica Vasilka in astronom Lawrence spoznata problematičnost človeških razmerij že ob prvem stiku, saj zaupljiva gesta ob splošno sprejeti interpretaciji, ki ne verjame več v pristnost razmerja in odkritost namena, zbudi zgolj sum o zlorabi. In tako domnevni pedofil in radovedna punčka zaplavata v prijateljstvo, ki njej prinaša odgovore na otroška vprašanja, njemu pa malo življenjsko tovarišico na samotnih opazovanjih Lune in merjenjih njenega odmikanja od našega planeta. A življenje seveda ne ostaja pri takih enostranskih umikih, zgodba potegne vase tudi druge lune iz obnebja Vasilkinega vsakdana in jim spremeni usodo. Vmes se celo zazdi, da gladki, skorajda filmski potek zgodbe vodi k srečnemu izidu, toda avtor se, kljub do konca spravljivemu stališču, seveda ne preda tako lahkotni iluziji. Zgodba se izteče, če smemo uporabiti ta izraz, 'tragično lepo'. Ali celo – 'žalostno lepo'. Oddaljujoča se Luna kot nekdanji simbol hrepenenja in ljubezni, na kateri so človekovi obiski že pustili svoje prve smeti, postane metafora za umik vsega, kar nosi sled izgubljene avtentičnosti. Posebna vrednost Smeti na luni so večplastnost v dogajanju in pomenih, bogastvo aluzij, pristnost in empatija likov ter dosledno vodenje zgodbe prek vseh obratov, ki že pri branju zbujajo drobne vzklike presenečenja in odobravanja.