Tukaj

Tukaj


Michael Frayn (Here)
prva slovenska uprizoritev

igrajo Dunja Zupanec, Alenka Tetičkovič in Aljoša Ternovšek

režiserka Ivana Djilas
prevajalka Andreja Mikuž
scenografka Petra Veber
kostumografka Jelena Proković
glasba Boštjan Gombač

premiera 30. marec 2006 v mgP

Dramatik, prevajalec in novinar Michael Frayn je eden uspešnejših britanskih avtorjev, ki je za svoje delo bil že večkrat nagrajen s prestižno lovoriko za najboljšo komedijo leta. Njegova besedila so bila tudi uspešno upodobljena na filmskem platnu in njegov zadnji film je bil nagrajen z mednarodno nagrado Emmy Award. Piše tudi novele in eseje, pri njegovem prevajalskem delu pa so najbolj odmevni prevodi A. P. Čehova v angleški jezik, med drugim tudi Češnjev vrt, Tri sestre in Striček Vanja.
Hudomušna zgodba, ki se ovije okoli mladega para, ki najame tesno stanovanje z eno sobo in eno sitno sosedo, lastnico tega stanovanja. Oba se tako ljubita, da sta eno. Vendar, ko pride do razporeditve pohištva v tem novem gnezdecu, naenkrat nimata več enakega mnenja in stvari se pričnejo odvijati in premikati včasih po njegovo in včasih po njeno, a nikoli v zadovoljstvo obeh. Velikokrat ju iz njune zagate reši pod njima stanujoča lastnica, ki vedno znova nenajavljena prihiti motiti idilo njunega nerazumevanja in jima z veseljem začne razlagati svoje dvome v njuno uspešno skupno življenjsko pot. Vendar sedaj sta TUKAJ in zakaj se ne bi iz tega potrudila narediti najboljše.

Iz kritik

Mlad par se odloči živeti skupaj. Oziroma zaživi skupaj, ne da bi se za to prav odločil. Ker, od začetka do konca igre, problematizira pojem odločanja v skupnosti dveh. Sem se tako odločila, ker jaz tako hočem, sem se tako odločila, ker ti tako hočeš ali ker jaz mislim, da ti tako hočeš in hočem jaz ustreči tebi? in tako ob vsako novi(ne)odločitvi. Ko enkrat vstopiš, ne moreš izstopiti, se zdi, da moraš do konca. Toda, kje je tukaj konec? Par ne pride do konca in tudi če bi, najbrž ne bi mogel sprejeti odločitve o koncu. Ker spet ne bi vedel, čigava odločitev bi to bila. Dramaturška oziroma dramatična odločitev vendarle poskrbi za protiutež neskončnosti- paru »teži« stara stanodajalka, ki je s svojim parom že prišla do konca in ki spremlja modifikacije dvojine z vsakim podnajemniškim parom znova. Hkrati je to lik, ki naredi iz drame komedijo. Četudi komajda komedijo. Če ne bi bil lik karikiran, če ne bi bilo nekaterih gagov in če bi bil par za odtenek manj prisrčen, bi imeli dramo. Tudi ključni, v naslovu izpostavljeni moment teksta, je dramatsko in ne komedijsko razkritje, je subtilni poskus izstopa iz obsesivnega risa poti v pekel.
Zdi se, da režija dobro vleče vse implicitne niti( verjetno ne najboljšega Fraynovega) teksta, da ga zna nadgrajevati z izpostavljanjem zgoščenih momentov, ki prekinjajo linearnost. In zdi se, da so igralci dobro premislili vsak stavek, da je vsaka ponovitev na prvi pogled istega vendarle korak naprej. Dunja Zupanec in Aljoša Ternovšek delujeta blažilno, v kruti serioznosti ohranjata ljubko mladosti, vendar hkrati ne dajeta lažnega upanja. In stanodajalka, Alenka Tetičkovič, je prav tako kljub humornosti realistična, neutopična karikatura.
Tukaj z izbiro teksta in uprizoritvijo dobro nadaljuje ptujsko gledališko tradicijo«malih«, a nezanemarljivih predstav.

Petra Vidali, Večer

Pred nami je komedija zmehčanih robov in mehkih, včasih že kar melanholičnih prelivov, manj igra- prepir kot igranje intime.
Čeprav režiserka polni tudi s komedijskimi akcijami, glavna igralca, Dunja Zupanec in Aljoša Ternovšek, zastavita v tem otopelem slogu, že kar kot pojavi oba rahlo osmešena- za kar poskrbi tudi bolj karikirana kot veristična kostumografija Jelene Proković: ona predvsem s pogledi navznoter in zavijanjem z očmi , s čimer se odreka bolj neposredni in zaresni konfrontaciji, pa kot bi imela pred seboj ves čas vsevedno instanco, recimo kup vrstnikov in bi jim nemo kazala, kako grozno je vse skupaj, on z zmehčano in samo napol zoprno racionalnostjo, argumentacijo in vzpostavljanjem novih pravil (besedne) igre, kjer se kot (bodoči) intelektualec počuti superioznega. Iz čisto drugega sveta je Pat, stanodajalka, Alenka Tetičkovič jo igra s karikirano, z zunanjimi atributi postarano , s stilizirano hojo, pogrbljeno držo in pozunanjeno agresivnostjo, s tem pa ji amputira vsakršno morebitno modrost in vsiljivost, ki se napaja iz prevelike prijaznosti in želje po bližini.
Odstopanje od Fraynove angleške konverzacijske ostrine in natančnosti podpira tudi vizualna podoba uprizoritve; duhovite abstraktne slike z vzorci posteljnine oziroma zaves in z nekaj dvignjenimi tramovi stilizirana  mansarda, scenografka je Petra Veber, avtor glasbe Boštjan Gombač.

Matej Bogataj, Delo