Stenica
Sezona 2016/2017

1617 6

Premiera v Kranju
marec 2017

Premiera na Ptuju
april 2017


Režija
Jernej Lorenci

Vladimir Vladimirovič Majakovski
Stenica
Komedija
Koprodukcija Mestnega gledališča Ptuj in
Prešernovega gledališča Kranj



Vladimira Vladimiroviča Majakovskega kot pesnika uvrščamo v polje futurizma. Kot dramski avtor je v obdobju, ki ga je zaznamovala pripadnost ideji proletarske revolucije, skozi satirični drami Stenica (1928), ki jo je avtor sam označil za fantastično komedijo v petih dejanjih in devetih slikah, in Velika žehta (1930) obdeloval pojave birokracije in predvsem malomeščanstva v takratni družbi. Kljub časovni oddaljenosti in distanci, ki jo je prinesel razvoj in propad zgodbe družbenega eksperimenta komunističnega sistema z vsemi svoji deviacijami, sta njegovi besedili v današnjem času spet izjemno aktualni in skoznju lahko obdelujemo situacije ter doživljamo duh časa sodobnega trenutka. Zgodba Stenice je postavljena v dve časovni obdobji, za kateri ne za eno ne za drugo ne moremo reči, da bi ju lahko danes doživljali kot aktualni trenutek, vendar nam vseeno ponudita veliko referenc z našo trenutno družbo in vlogo posameznika v njej. Ker je tudi naše okolje zaznamovalo več kot petdesetletno obdobje komunističnega in socialističnega družbenega ustroja, je prva polovica, ki je postavljena v čas po revoluciji, ko se družba še preobraža iz buržoazne v komunistično, nam blizu. Vsi, ki smo stari več kot petintrideset let, smo bili deležni življenja v tem sistemu. In skoraj lahkotno, humorno, na trenutke farsično in satirično deluje dogajanje, ki se vrti okrog zelo buržoaznega družbenega dogodka – poroke. Ta se v parametrih novega kronotopa z drugačno, diametralno družbeno normo pripravlja in skoraj izpelje. Konča se namreč s katastrofo, požarom, kot posledica tega pa nastane za glavnega protagonista – ženina, v tej zgodbi velik časovni preskok. Konča zamrznjen in obudijo ga 50 let kasneje. V tem novem svetu se naš junak seveda ne znajde, še težje se pa ta, nov svet znajde z njim. Tako pristane v futurističnem živalskem vrtu, skupaj s stenico, s katero sta bila skupaj zamrznjena in obujena v ta nov čas. Sodobni svet ravna z njim podobno kot s stenico, z insektom. In prav ta perspektiva zrenja na človeka trenutka, ki je veliko bolj podoben nam, kot so nam podobni ljudje neke idealizirane prihodnosti, nam odpira mnoga vprašanja o naši trenutni eksistenci. Nietzsche je človeka sedanjosti namreč postavil na most med živaljo in nadčlovekom prihodnosti ter nam s tem povedal, da smo še zelo daleč od neke popolnosti nadčloveka. In veliko vprašanje je, ko si pogledamo razvoj, ali mogoče celo razkroj naše družbe in njenih moralnih vrednot, ali morda na koncu tega mosta, na drugi strani, kot nadčlovek ne bo stal nekdo, ki bo bolj podoben kaki drugi vrsti, in ne nam, pripadnikom vrste homo sapiensa.