Nagovor direktorja 17/18
Sezona 2017/2018

Tako pač je ...


R1718sl0Enkrat na leto pride čas, ko strnem svoje misli in vanje prelijem povabilo za našo novo sezono. In tokrat ne morem kaj, preden svoje misli uperim v prihodnost, da se ne bi najprej ozrl nazaj, k sezoni, ki se počasi izteka in ob kateri me prevevajo mešani občutki.
Na eni strani je veliko zadovoljstvo, saj je bila sezona v smislu strokovne potrditve odličnosti našega dela resnično polnozrnata, saj toliko nagrad – kot smo jih prejeli v lanskem letu in tako žlahtne ter bogate, kot so bile – še ni bilo nobeno leto. Tri mednarodne nagrade, od tega dve in zmaga na mednarodnem festivalu v Libanonu, ter nagrada za najboljšega igralca na festivalu v Tuzli. Zmaga na najprestižnejšem festivalu slovenske gledališke umetnosti, kjer smo ob veliki nagradi Borštnikovega srečanja za najboljšo uprizoritev prejeli še dve nagradi za igralske stvaritve. In za konec še zmaga na Dnevih komedije v Celju, kjer so Cucki postali najboljša – žlahtna komedija po izboru občinstva. Če k temu prištejemo še rekorden izkupiček denarja, ki smo ga sami zaslužili, saj smo lanski rekordni znesek presegli še za dvajset odstotkov, ter ob rednem programu, abonmajih, poletnem festivalu Zvezde pod zvezdami še speljali kar pet mednarodnih gostovanj, bi lahko pomislili, da se nam v gledališču resnično cedita med in mleko. A ta medalja ima tudi drugo plat, ta pa še zdaleč ni žlahtna, prej zarjavela in žalostna.
Na drugi strani se namreč za nas v gledališču ni veliko spremenilo. Še zmeraj smo kot kolektiv kadrovsko kronično podhranjeni, saj nas je, če primerjamo z drugimi – podobnimi gledališči –, vsaj pol manj, dela pa ne opravimo nič manj, ampak delamo kvečjemu več in boljše. Še vedno delamo v objektu Mestnega gledališča Ptuj, ki ga vse bolj najeda zob časa, saj se v to hišo od neposrečene obnove izpred devetih let praktično ne vlaga. Vsak dan trepetamo, kdaj bo zaradi odpovedi kakšnega od ključnih sistemov ustavljeno delovanje naše hiše, da o njeni estetski podobi in nedokončani obnovi niti ne izgubljamo besed. In še zmeraj smo na večini postavk pod-financirani, saj kljub dokaj zajetni številki, ki jo gledališče v mestnem proračunu na videz ima, je od tega za delovanje gledališča namenjena samo polovica.
Druga polovica je najemnina za objekt gledališča, saj se na tak način v bistvu izplačuje takratna obnova, in ta samo teče skozi gledališče na avstrijsko slabo banko. Skozi leta so se nam ukinila sredstva za abonmaje, sredstva za festivale, skoraj prepolovila sredstva, namenjena našemu rednemu programu. Letos so spet sredstva za materialne stroške znižana za četrtino v primerjavi z letom poprej in razen redkih, res nujnih posegov iz preteklosti, tudi ni v aktualnem proračunu niti centa za vzdrževanje objekta in opreme ter investicije.
Tudi Ministrstvo za kulturo je že drugo leto zapored spet priškrnilo nekaj malega in znižalo sredstva za program za nekaj odstotkov, pri tem pa pričakovanja tako lokalne skupnosti kot tudi ministrstva glede obsega programa ostajajo nespremenjena. Kvečjemu občasno slišim želje, da bi radi še tukaj to, pa tam kaj več ... Res je tudi slišati želje naših občanov, da bi radi videli na našem domačem odru več prireditev. Toda te želje resda po navadi izrazijo tisti, ki jih na vseh dogodkih (okoli sto prireditvah, ki jih skozi leto izpeljemo na našem odru) dejansko nikoli ne vidim. Pa tudi, razen redkih izjem, nam na naših predstavah še ni zmanjkalo prostora. Tako bi o večanju obsega programa resno razmislili in ga tudi izvedli, ko bi bila izpolnjena ta dva pogoja: da bi nam dejansko zmanjkovalo prostora in vstopnic za prireditve. Če bi imeli na razpolago vsaj nekaj dodatnega programskega denarja, bi prav tako laže shajali, saj je naša dvorana žal nerentabilna, zato včasih kljub praktično polni dvorani na domačem odru igramo na meji pokritja ali celo z izgubo. Tako pa na vseh naših gostovanjih zaslužimo in izvažamo ptujsko kulturo ter s tem denarjem subvencioniramo dejavnost na lastnem odru, da tako ohranjamo v našem ekonomsko-degradiranem okolju vzdržno in dostopno ceno vstopnic, ki bi morala biti, če bi se želeli pokrivati z vstopnino, dva- do trikrat višja, odvisno od zahtevnosti predstave, ki jo gostimo. Največ, kar pa lahko vi, naši obiskovalci, za naše gledališče storite, je, da pridete, in to čim večkrat, da se z nami veselite in se kdaj pa kdaj tudi zamislite nad življenjem in tem, kako pač je.
Ja, tako pač je, taka je naša resničnost in glede na pogoje, ki jih imamo, in na sredstva, ki so nam na voljo v Mestnem gledališču Ptuj, ustvarimo ogromno, in to, kar naredimo, je skozi nagrade dokazano odlično. Dober glas o Mestnem gledališču Ptuj in posledično o našem mestu ter naši kulturni produkciji, ki nosi naš pečat, se širi po naši deželi in preko njenih meja.
Zdaj pa je res čas, da kaj povem še o sezoni, ki je pred nami. Bogata bo, raznovrstna bo in preko zrcala življenja, kot včasih tudi poimenujemo gledališče, nam bo kazala odsev naše realnosti, stvari take, kot so. Zvrstilo se bo kar šest premier, od tega bodo štiri koprodukcije in dve samostojni lastni produkciji. Po ena predstava bo namenjena otrokom – Trnuljčica, in mladini – Cankar po Cankarju, ostale štiri pa bodo nagovarjale predvsem odrasle, in vse štiri so na tak ali drugačen način obarvane z različnimi odtenki humorja. Od ta pravih, »žlehtnih« komedij Visoka napetost in Ljubim Franja, v prvi nastopata Urška Vučak Markež in Matjaž Javšnik, v drugi pa Gojmir Lešnjak Gojc in Vlado Novak, do največje predstave prihodnje sezone – koprodukcije s Prešernovim gledališčem Kranj z naslovom Stenica, ki nas bo popeljala na humorno nostalgično popotovanje po naši skupni preteklosti ter na koncu do naše najmanjše mono stvaritve z naslovom Božiček, kjer bo pred nas v podobi gledališkega kritika stopil po rodu ptujski igralec na začasnem delu v tujini (SNG Nova Gorica) Gorazd Jakomini. Seveda bodo tukaj tudi naši štirje abonmaji: dva, namenjena otrokom, dva odraslemu občinstvu, pa še gostujoče predstave in druge prireditve, skratka ..., pestro bo.
Na koncu vas prijazno vabim v naše gledališče, pridite čim večkrat, dobrega gledališča ni nikoli preveč in na Ptuju gojimo enega najbolj žlahtnih. Mi imamo gledališče radi, ga ustvarjamo s ponosom in veseljem, in to veselje bi radi delili z vami.

Peter Srpčič
Direktor Mestnega gledališča Ptuj