Avtorja: Kokan Mladenović in Karla Leko, po navdihu romana Paula Austerja The Invention of Solitude
Opis
Kaj ostane od človeka, ko ga ni več? Stanovanje, nekaj pohištva, predali, polni stvari, za katere nihče več ne ve, zakaj so bile pomembne, fotografije neznanih ljudi, stara kitara, kravate, polomljen plastični konjiček, knjige s pripombami na robovih, pismo, ki bi ga moral nekdo prebrati pred tridesetimi leti. In spomin. Sin pride v stanovanje svojega pravkar umrlega očeta z zelo preprosto nalogo: vse mora pospraviti. Oče je pred tridesetimi leti zapustil družino in iz sinovega življenja skoraj popolnoma izginil. Zdaj je mrtev in sin je prepričan, da je njuna zgodba končana. Toda mrtvi včasih nočejo molčati.
Med pospravljanjem se oče nenadoma pojavi. Morda kot spomin, morda kot privid, morda kot vse tisto, česar sin v tridesetih letih ni mogel pozabiti in česar nikoli ni mogel vprašati. Začne se pogovor, ki bi se moral zgoditi že davno: Zakaj si odšel? Zakaj se nisi vrnil? Si kdaj mislil name? Si me imel rad? In ali je mogoče človeku odpustiti nekaj, česar ni mogoče popraviti? Toda V imenu očeta ni zgodba o preprostem obračunu med krivim očetom in ranjenim sinom. Bolj ko sin odpira predale očetovega stanovanja, bolj se odpira življenje človeka, za katerega je bil prepričan, da ga pozna. Pred njim se pojavlja oče, kakršnega ni nikoli videl: mladenič, ki se je smejal, človek, ki je bežal pred odgovornostjo in samim seboj, ljubimec, popotnik, šaljivec, poraženec, človek, ki je znal ljubiti in hkrati prizadeti ljudi, ki so mu bili najbližji.
Njuno srečanje je boleče, toda nikoli samo temačno. Humor vdira v najbolj neprijetne trenutke, ker je bil morda prav humor njun skupni jezik že od nekdaj – zadnja pot, po kateri lahko še prideta drug do drugega. Jurij Drevenšek kot sin in Igor Samobor kot oče vstopata v svet dveh moških, ki sta drug drugega zaznamovala veliko bolj, kot sta si pripravljena priznati. Med njima je trideset let odsotnosti, toda tudi otroške igre, skupnega smeha, besed, gest in zgodb, ki so preživele vse zamere.
Kokan Mladenović in Karla Leko iz intimnega odnosa očeta in sina ustvarjata predstavo o nečem, kar pozna skoraj vsak človek: o naši potrebi, da iz drobcev sestavimo zgodbo svojih staršev in s tem tudi zgodbo o sebi. Toda spomin ni arhiv, predmeti ne govorijo vedno resnice in človeka ni mogoče razdeliti v škatle. Ko na koncu ostanemo sami pred življenjem nekoga, ki ga ni več, morda ne dobimo odgovorov na vsa vprašanja. Morda samo prvič zagledamo človeka tam, kjer smo prej videli predvsem očeta.
Predstavitev ustvarjalne ekipe
KOKAN MLADENOVIĆ,
režiser in soavtor besedila
Kokan Mladenović je eden najvidnejših, najbolj samosvojih in najpogosteje nagrajevanih gledaliških režiserjev v širšem prostoru nekdanje Jugoslavije. Rojen je leta 1970 v Nišu. Po srednji igralski šoli je študiral gledališko in radijsko režijo na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu, kjer je leta 1995 diplomiral v razredu Miroslava Belovića in Nikole Jevtića. Danes je redni profesor Fakultete dramskih umetnosti v Beogradu in kot pedagog pomembno sooblikuje nove generacije gledaliških režiserjev.
Njegov režijski opus je izjemno obsežen in sega od velikih del svetovne in južnoslovanske klasike do sodobne dramatike in avtorskih projektov. Režiral je Shakespeara, Ibsena, Aristofana, Tirsa de Molina, Beaumarchaisa, Bulgakova, Danila Harmsa, Agoto Kristof, Dušana Kovačevića, Aleksandra Popovića, Ljubomirja Simovića in številne druge avtorje. Ustvarjal je v gledališčih Srbije, Slovenije, Hrvaške, Švedske, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Severne Makedonije, Madžarske in Romunije ter se s svojimi predstavami uveljavil kot izrazit evropski gledališki avtor.
Mladenović ni zgolj režiser v klasičnem pomenu besede. Za njegovo gledališče je značilen izrazito avtorski pristop, v katerem pogosto posega v samo strukturo besedila, dramatizira literarne predloge, piše in sooblikuje nova dramska besedila ter povezuje igro, glasbo, gib, vizualno podobo in neposreden nagovor občinstva v celovito gledališko govorico. Njegove predstave so prepoznavne po močni igralski energiji, ritmu, črnem humorju, glasbi in pripravljenosti, da gledališče sooči z občutljivimi osebnimi, družbenimi in političnimi vprašanji. Prav zato pri njem režija pogosto postane tudi oblika avtorstva.
V svoji karieri je opravljal več najpomembnejših vodstvenih funkcij v srbskem gledališču: bil je umetniški direktor gledališča Dadov, stalni režiser in umetniški direktor Narodnega gledališča v Somboru, direktor Drame Narodnega gledališča v Beogradu ter upravnik znamenitega beograjskega Ateljeja 212. Za svoje delo je prejel izjemno število strokovnih priznanj. Med drugim je prejemnik nagrade Bojana Stupice, zlatega lovorovega venca festivala MESS, nagrade za režijo na Gavellovih gledaliških večerih, osem Sterijevih nagrad, nagrade Bore Mihajlovića, nagrade Ardalion, velike nagrade za režijo na Mednarodnem gledališkem festivalu v Budimpešti, štirih zlatih ćuranov na Dnevih komedije v Jagodini, šest nagrad Joakima Vujića, petih nagrad Festivala klasike v Vršcu ter številnih drugih festivalskih in stanovskih priznanj.
V Sloveniji je Kokan Mladenović že dolgo prisoten kot režiser in gledališki ustvarjalec, zato njegovo delo ni neznano niti slovenskemu občinstvu. Njegove predstave praviloma nastajajo iz močnega avtorskega pogleda na izbrano temo: besedilo ni nedotakljiva predloga, ampak izhodišče za nastanek živega, sodobnega gledališkega dogodka.
Pri predstavi V imenu očeta je ta avtorska pozicija še posebej pomembna. Skupaj s Karlo Leko je soavtor dramskega besedila, nastalega po navdihu romana Paula Austerja The Invention of Solitude, hkrati pa predstavo režira. Očetovo smrt in sinov poskus, da bi iz predmetov, spominov in zamolčanih zgodb rekonstruiral človeka, ki ga je izgubil že mnogo pred njegovo fizično smrtjo, tako oblikuje od samega nastanka besedila do njegovega končnega odrskega sveta. V imenu očeta je zato izrazito avtorski projekt, v katerem se Mladenovićeva režijska poetika poveže z intimno zgodbo o očetu in sinu, spominu, krivdi, ljubezni, odhodu in vprašanju, ali lahko človeka zares poznamo šele takrat, ko ga ni več.
KARLA LEKO,
soavtorica besedila in dramaturginja
Karla Leko je hrvaška dramaturginja, dramska avtorica in scenaristka mlajše generacije. Rojena je leta 1997 v Splitu, ob gimnaziji je končala tudi srednjo glasbeno šolo kot oboistka, dramaturgijo pa je magistrirala na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu. Že med študijem je začela profesionalno delovati v gledališču, najprej kot asistentka režije in dramaturgije, nato pa kot samostojna dramaturginja in avtorica. Za dramaturgijo predstave Maske, ki jo je oblikovala skupaj s Patrikom Gregurcem, je prejela nagrado marul za najboljšo dramaturgijo. Piše tudi lastna dramska besedila za odrasle in otroke.
Z režiserjem Kokanom Mladenovićem je v zadnjih letih razvila izrazito ustvarjalno sodelovanje. Skupaj sta med drugim sodelovala pri predstavah Juha braće Marx in Robi K. / Crvenkapa je mrtva, kjer je Karla Leko sodelovala tudi pri avtorskem preoblikovanju dramskega gradiva. V predstavi V imenu očeta je dramaturginja in skupaj z Mladenovićem soavtorica besedila.
IGOR SAMOBOR,
v igralski vlogi Oče
Igor Samobor sodi med osrednje osebnosti slovenskega gledališča zadnjih desetletij. Rojen je leta 1957 na Ptuju, kjer se je z gledališčem srečal že kot gimnazijec, nato pa je študiral dramsko igro na ljubljanski AGRFT. Od leta 1981 do 2025 je bil član SNG Drama Ljubljana, med letoma 2013 in 2021 pa tudi njen ravnatelj. V svoji izjemno bogati igralski karieri je ustvaril vrsto velikih klasičnih in sodobnih vlog, posebej pa ga zaznamujeta psihološka natančnost in sposobnost notranje transformacije lika.
Za svoje delo je prejel številna najvišja slovenska igralska priznanja, med drugim nagrado Prešernovega sklada, več Borštnikovih nagrad in Borštnikov prstan za življenjsko delo. V predstavi V imenu očeta igra očeta – človeka, ki se po smrti vrača skozi sinove spomine, predmete, zamolčane besede in nedokončani pogovor.
JURIJ DREVENŠEK,
v igralski vlogi Sin
Jurij Drevenšek je eden izrazitejših slovenskih gledaliških in filmskih igralcev svoje generacije. Rojen je leta 1985 v Mariboru, kjer je poleg gimnazije obiskoval tudi glasbeno šolo in se učil igranja na kitaro, nato pa je diplomiral iz igre na AGRFT v Ljubljani. Po študiju je bil član Mestnega gledališča ljubljanskega in SNG Maribor, danes pa deluje kot samostojni igralec v gledališču, filmu in televiziji. Ustvaril je vrsto zahtevnih vlog, od Hamleta in Macbetha do Meursaulta v Camusovem Tujcu, ter sodeloval tudi v številnih domačih in mednarodnih filmskih ter televizijskih produkcijah.
Za svoje delo je prejel več gledaliških in filmskih nagrad, med njimi Borštnikovo nagrado in dve vesni za stransko moško vlogo. V predstavi V imenu očeta igra sina – človeka, ki po očetovi smrti pride izpraznit njegovo stanovanje, vendar se namesto s predmeti začne soočati z lastnim spominom, otroštvom in človekom, ki ga je tri desetletja poskušal razumeti.
IRENA POPOVIĆ DRAGOVIĆ,
avtorica glasbe
Irena Popović Dragović je skladateljica, pianistka in vokalistka ter ena najbolj prepoznavnih avtoric gledališke glasbe v regiji. Rojena je leta 1974 v Ćupriji. Kompozicijo in orkestracijo je študirala na Fakulteti za glasbeno umetnost v Beogradu, izobraževanje pa nadaljevala na znamenitem salzburškem Mozarteumu, kjer je magistrirala. Njena dela so bila izvedena na koncertih in festivalih po svetu, največji pečat pa je pustila prav kot avtorica glasbe za gledališče in film.
Ustvarila je glasbo za več kot sto gledaliških predstav in za svoje delo prejela številne nagrade, med njimi več Sterijevih nagrad. Sodelovala je z vrsto pomembnih režiserjev iz regije, med njimi tudi večkrat s Kokanom Mladenovićem. Njena glasba praviloma ni le spremljava predstavi, ampak dejaven del njene dramaturgije in odrskega ritma. V predstavi V imenu očeta podpisuje izvirno glasbo predstave.
DUŠAN FIŠER,
scenograf
Dušan Fišer je akademski slikar in vsestranski vizualni umetnik, ki deluje kot slikar, galerist, kustos, profesor, scenograf, mentor in selektor. Njegovo delo obsega različne umetniške medije, od slikarstva in prostorskih instalacij do videa in performansa. Za svoje dolgoletno ustvarjalno, mentorsko in organizacijsko delo je leta 2024 prejel srebrno plaketo Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.
S Ptujem in njegovim kulturnim prostorom je tesno povezan, sodeluje pa tudi z Mestnim gledališčem Ptuj. Kot scenograf je med drugim sodeloval pri velikem ptujskem projektu Kurentova svatba ter pri uprizoritvi Življenje v teatru. Pri predstavi V imenu očeta oblikuje scenografijo – prostor, ki ni zgolj stanovanje umrlega človeka, temveč postopoma postaja arhiv njegovega življenja, prostor spomina ter prizorišče srečanja med očetom in sinom.
ALEKSANDRA PECIĆ MLADENOVIĆ,
kostumografinja
Aleksandra Pecić Mladenović je gledališka kostumografinja, ki ustvarja v številnih gledališčih v Srbiji in širšem regionalnem prostoru. Njeno delo je povezano tako z dramskim kot z glasbenim in avtorskim gledališčem, posebno opazno pa je njeno dolgoletno sodelovanje z režiserjem Kokanom Mladenovićem. Kot kostumografinja je sodelovala pri številnih njegovih projektih, med drugim pri predstavah Bilo jednom na Brijunima, Blank, Nenadoma, reka, Juha braće Marx in Robi K. / Crvenkapa je mrtva.
Njena kostumografija izhaja iz celotnega koncepta predstave: kostum ni zgolj obleka lika, ampak vizualno sredstvo, ki pomaga določiti njegov čas, značaj, položaj in odnos do sveta, v katerem živi. V predstavi V imenu očeta oblikuje kostumsko podobo očeta in sina ter skupaj s scenografijo in režijo soustvarja vizualni svet njunega srečanja.
Zasedba
Režiser:
Kokan Mladenović
Igralca:
Jurij Drevenšek – Sin
Igor Samobor – Oče
Dramaturginja: Karla Leko
Kostumografinja: Aleksandra Pecić Mladenović
Scenograf: Dušan Fišer
Avtorica glasbe: Irena Popović Dragović
Prevajalec in asistent režiserja: Peter Srpčič
Lektor in šepetalec: Simon Šerbinek
Tehnično osebje Mestnega gledališča Ptuj:
Tehnični vodja: Sandi Žuran
Tonski mojster: Danijel Vogrinec
Lučni mojster: Primož Menhart
Rekviziterki in garderoberki: Irena Meško in Anita Vertič
Tehnični delavec: Luka Stopar
